Splet vse vidi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. december 2014 / 12:15

»Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme.« Da je res tako, je verjela večina naših prednikov, verjeli so tudi v nadaljevanje te trditve: »Bog dobro nagradi in slabo kaznuje.« Grešilo se je slej ko prej kljub tej božji zmožnosti in svarilu; grožnja, da bo na dan poslednje sodbe (ali prej) prišla kazen za vse grehe, ni bila dovolj močna. Blagor tistim, ki verujejo v oba dela navedene trditve – njih je nebeško kraljestvo. V zemeljskem pa je žal vse manj ljudi, ki bi verjeli tej stari in dobri resnici. Še več: ljudje smo se v svoji domiselnosti in domišljavosti dokopali do inštrumentov, s katerimi sami že skoraj vse vidimo in vemo. Ima jih vsaka boljša policija, da ne govorimo o takih super nadzornih službah, kakršna je ameriška nacionalna varnostna agencija NSA in kar je s svojim pogumnim ravnanjem razkril žvižgač Edward Snowden. Razkril je, da NSA vse vidi in vse ve in da se greh proti ZDA delati ne sme – Amerika dobre nagradi in slabe kaznuje. »Dobri« so deležni njenih dobrin, »slabi« pa kazni iz brezpilotnih letal.

Pred kratkim pa smo se zavedeli (upam), kar smo vedeli že nekaj časa: da lahko vse vidi in vse ve tudi čisto navadna šolska mularija. Primerki le-te so zalezovali svojo učiteljico in ravnatelja in ju posneli pri seksu. Tega nista počela vsem na očeh, vsaj mislila sta tako. A sta se uštela. Njuni učenci se učijo in naučili so se uporabljati orodja, ki imajo nekatere lastnosti božjega očesa in ušesa. Ko sem hodil v žirovsko osnovno šolo, bilo je v prvi polovici šestdesetih, je na šoli izbruhnil seksualni škandal veliko večje razsežnosti od mariborskega. Zajel je celo skupino učiteljic, na moški strani pa je bil glavni akter takratni ravnatelj, očitno dober ljubimec. Danes bi mularija rekla, da je bil pravi »mačo«. Jaz se spominjam predvsem njegovega markantnega podpisa v šolskem spričevalu, ki ga je potem kar naenkrat zamenjal preprostejši in bolj čitljiv podpis njegovega naslednika. Takratna partijska nomenklatura, ki je bila včasih bolj puritanska od farovške, je namreč sklenila, da mora oditi, čeprav je bil sam njen član. Odšlo je tudi nekaj učiteljic, razpadla sta vsaj dva zakona in družini, solza in posmeha pa itak ni nihče izmeril. Z današnjega vidika je bistveno ugotoviti, da zaradi tistih nečednosti, ki jih povzročajo razigrani človeški nagoni, ni nihče umrl. V mariborskem primeru je bilo drugače. Tisti, ki so ravnatelja zalezovali in posnetek objavili na spletu – in za njimi še nekateri mediji, ki so zgodbo z mrhovinarsko strastjo razširili – so ga potisnili na rob – sam si je vzel življenje!

Pokazalo se je, kako nevarno orožje so lahko splet in z njim povezani načini komuniciranja. V žirovskem primeru pred pol stoletja so sicer vsi vedeli in govorili, da se med učiteljstvom nekaj dogaja, a nihče jih ni pri tem zalezoval in še manj snemal – to tudi tehnično (še) ni bilo mogoče. Vedeli so, videli niso. Ko so govorice postale prehude, sta lokalna in šolska oblast ukrepali in del kadra poslali v prekomando, pa je bil problem rešen. Kaznivih dejanj v teh rečeh tako in tako ni; prepovedani seks je morda res greh, ni pa zločin, v očeh večine je celo neke vrste junaštvo. Če pa si posnetke tvojega ravnanja ogleduje tako rekoč cel svet, se ob tem naslaja in te obrekuje, ko nimaš več zavetja niti v svoji družini, tvoja služba pa postane pekel, se lahko zgodi, da nekdo tega enostavno ne zdrži. Mariborski ravnatelj se je za svoj greh – če je to sploh bil – kaznoval sam. Bo kaznovan tudi kdo od tistih, ki so v tej zadevi večji grešniki?