Dragi Miklavž

Mogoče si misliš, da se samo enkrat na leto spomnim nate. Pa se večkrat. Malce nenavadno bi bilo, če bi ti pisala sredi cvetoče pomladi ali s plaže. Prosila bi te večkrat. Za marsikaj in marsikoga.

Človeška duša vedno hrepeni po tistem, česar nima. Ali le misli, da nima. Ko gledam nazaj na čas, ko sem mislila nate, pa te ni bilo, me prešine misel, da imaš mnogo namestnikov. Pojavijo se ob pravem času na pravem mestu. Imajo različna imena, funkcije in vloge v mojem življenju. Tvoji pomočniki niso vsi prijazni. Nekateri se zdijo kot peklenščki, ki pridrvijo naravnost iz pekla in netijo ogenj sredi najlepšega gozda. Težave imam z njimi in oni z mano. Vpijem nanje, da so barabe hudičeve, in vragci si mislijo, da sem njihov sovražnik. Ko požgemo vse livade, ko poteptamo vso travo, ko opustošimo zemljo, popadamo utrujeni na tla. Dokler traja vojna, smo bojevniki. Uporabimo peklenske zvijače, da bi prepričali nasprotnika. Da imamo prav. Da smo boljši. Da smo več vredni. Da bolj ljubimo. Veš, Miklavž, takrat te ne vidim in te ne rabim. Moj ego je zadosti velik pomočnik, ki podpihuje mojo željo po zmagi. Nate se spomnim, ko porabim vso energijo, ves čas in veliko besed za zmage, ki postanejo porazi. Ko se ozrem na bojišče, vidim samo še ljudi. Uboge, ranjene, prestrašene ljudi. Nekateri se bojimo sprememb, drugi se oklepamo navad, tretji jočemo za izgubljenimi sanjami, četrti tečemo za njimi… Peklenščki, ki so še včeraj stali na drugi strani in metali vame ognjene strele, postanejo tako tvoji pomočniki. Angeli, preoblečeni v težave, nestrpnost in različnost. Ves čas so bili tam, nehote in nevede, takšni, kot so. Takšna, kot sem sama.

Stokrat ti pravim, da mi ne pošiljaj vragov. Ampak ne odnehaš. Pošiljaš mi ogledala. Hočeš, da se naučim več in boljše. Kot ata mi prigovarjaš, da sem lepša, ko se ne vojskujem. Da smeh pušča drugačne sledi kot solze. In vsakič se manj bojujem in vsakič se mi zdi življenje več vredno. Hvala, Miklavž. Spomni me na to, ko bom naslednjič skočila pred tvoje pomočnike. Ne glede na letni čas. Spomni me, da ego preživi tudi, če ni na fronti. Vlada bo vladala brez mojega cinizma, ljudje živeli brez mojega pametovanja, otroci delali koristne neumnosti brez mojega nadzorovanja. Vsi smo nadomestljivi. In minljivi. Zate, Miklavž, je videti, da si večen. Mogoče zato, ker živiš v ljudeh.

Dragi Miklavž, mogoče je vseeno koristno, da te spet vidimo. Ne glede na to, čigav si, si ljudski. V tebi je naša dobra stran, v tvojih spremljevalcih slaba. Obe sta nam poznani, obe v večni vojni, katera bo zmagala. Pridi in nas spomni na našo dobro stran. Ko poslušam otroke, kako te čakajo, sem vesela zanje. Ne vedo, še, da so tudi oni tvoji pomočniki. Vem, da veš, kako je, ko te gledajo. Velika odgovornost je na nas, kaj bomo pokazali tem očem, tem dušam, na katero pot jih bomo usmerili. Ni vsaka blagoslovljena. Naj bo človeška, to bo zadosti. Človeška kot ljudje iz vsakdana. Mogoče je čas, da ti rečem hvala zanje. Za policista, ki me je ustavil prejšnji teden. Saj nisem divjala. Ampak hitrost je hitrost. Iz besa, da je postal inkasant, se je rodilo obžalovanje, ko sem slišala, koliko zasluži. Pa je vseeno rekel, srečno, gospa. Ne domišljam si, res je tako mislil. Jaz pa sem mu želela, ah saj veste, kaj … Iz jeze je v naslednjih kilometrih zraslo spoznanje, da bom vozila še bolj počasi, še bolj po predpisih. Nekaj časa. Srečno, policist.

In hvala za čistilke v naši šoli. Zares jih imam rada. Ne sprašuj, zakaj. Zaradi tisoč majhnih stvari, ki jih trosijo po hodnikih, učilnicah in straniščih. Tam ne puščajo samo kemikalij, ampak veliko sebe. Hvala za vse nasmehe in vzdihe, ki si jih delimo. Joj, moj spisek se je šele začel … Na njem so ljudje iz mojih dni. Mimoidoči, vozniki, prodajalci, bančni uslužbenci, sodelavci, sorodniki, knjižničarke, zdravniki, medicinske sestre, poslanci, ministri, prijatelji, veliko otrok in bralci …Vsak mi nekaj podari, nekaj vzame, me nauči, me spravi v jok ali se smeji z mano. Namesto tebe bom odprla zlato knjigo in rekla: Dobri ste, ljudje moji.