Da bi videli islam, poglejmo na Zahod

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. december 2014 / 10:27

Vzroke bližnjevzhodnega konflikta je treba iskati tako v islamskem kot v zahodnem svetu. Trenutno nasilje obeh strani ne bo pripeljalo do razrešitve le-tega. Poznavalec islama in mednarodnih odnosov dr. Primož Šterbenc je na Glasovi preji ponudil veliko nastavkov k lažjemu razumevanju ozadij konflikta. Vprašanje, kako priti do medsebojnega razumevanja in sožitja, ostaja odprto.

Nedoločljiva peščena pokrajina z jasnim modrim nebom v ozadju, brez prepoznavne okolice, nedvomno pa nekje na ozemlju samozvane Islamske države. Na sliki vidimo klečečega moškega v oranžni halji z brezizraznim pogledom v kamero, modra gleda mimo nje, nekam v daljavo. Ob njem v zlovešči črni halji stoji zakrinkan bojevnik vojske taiste države z nožem v roki. Po sporočilu, ki ga sled­nji posreduje v kamero, torej zahodnemu svetu, nož opravi svoje. V zadnjih nekaj tednih je bilo obglavljenih pet ljudi, štirje ameriški in angleški državljan. Niso bili vojaki, ampak novinarji ali humanitarni delavci.

Posnetek prikazuje gručo moških, ki v jezi in obupu vzdigujejo roke in kričijo. Eden izmed njih v rokah drži mrtvega otroka. Vse naokrog razrušene hiše, ulice, celotni predeli mesta Gaza v Palestini. Posledice bombardiranja izraelskih letal in obstreljevanja njihovih topov in tankov so grozljive. Televizijski napovedovalec nadaljuje o več deset smrtnih žrtvah tistega dne. Niso bili vojaki, ampak običajni ljudje, prebivalci Gaze.

Gre za dve sicer različni in geografsko ločeni krizni žarišči na Bližnjem vzhodu oziroma v arabskem svetu, za vojaška spopada, ki z vedno večjo brutalnostjo posegata tudi v civilno sfero in jih nekoliko poenostavljeno in v splošnem lahko označimo za konflikt med zahodnim svetom in islamom. Kdaj je pravzaprav nastal ta konflikt, kdo so glavni udeleženci v njem in kako ga, če je to sploh mogoče, čim bolj civilizirano razrešiti, so bila pred vprašanja, odgovore, na katera smo na stošestnajsti Glasovi preji iskali pri našem tokratnem sogovorniku dr. Primožu Šterbencu, strokovnjaku za mednarodne odnose, dobremu poznavalcu islama kot religije ter izjemnemu analitiku aktualnih političnih razmer v muslimanskem svetu, ki vsekakor presegajo lokalno okolje, saj so že zdavnaj postale globalni problem.

Tokrat so Gorenjski glas prvič gostili v eni od konferenčnih sob Hotela Azul v Kranju. Konflikt med Zahodom in islamom, ki je letos poleti nove razsežnosti dobil z ustanovitvijo Islamske države, s čimer so se medsebojni odnosi dodatno radikalizirali, pa vendarle ni od včeraj. Kot je uvodoma dejal voditelj pogovora, publicist Miha Naglič, ti konflikti trajajo že približno tisoč let. Najostrejši so bili v času križarskih vojn, ki so trajale v srednjem veku, od konca 11. do konca 13. stoletja, kasneje so v Evropo prodirali Turki, nato pa je obratno Napoleon prišel do piramid, nakar so po drugi svetovni vojni Izraelci dobili zemljo v Sveti deželi, kjer so živeli in še živijo Arabci …

Zahod v arabskem svetu

Dr. Primož Šterbenc, po izobrazbi politolog, ki je diplomiral in magistriral na FDV, kasneje pa opravil še doktorat iz sociologije religije, je uvodoma poudaril, da sta si islam in krščanstvo v osnovi precej sorodni religiji. Obe religiji, in ob njih še tretja – judaizem, priznavata le enega boga. Mohamed je vernikom razlagal, da so kristjani »ljudje knjige«, islam pa priznava tudi krščanske preroke in jih prav tako imenuje: Adam je Adem, Noe je Nuh, Abraham je Ibrahim, Mojzes je Musa, Jezus pa Isa … O tem govorijo tudi nekatere sure v koranu.

Šterbenc je najprej pojasnil, od kod v 8. in 9. stoletju superiornost islama nad krščanstvom. Ko je leta 476 propadel Rimski imperij, so bila klasična dela grške znanosti v glavnem uničena ali zamenjana. Krščanstvo je začelo preganjati grško znanstveno misel. Ta je s takratnimi misleci zatočišče našla v imperiju na ozemlju današnjega Irana. Mohamed je vse Arabce združil v islamu in po njegovi smrti leta 632 so začeli osvajati ozemlja na zahodu v Sirijo in Egipt do Iberskega polotoka in hkrati na vzhodu do Indije in Kitajske. Ob tem je islam sprejemal tako zahodno kot perzijsko tradicijo in hindujsko znanost. »Do leta 900 so v Bagdadskem kalifatu zbrali vsa dostopna grška filozofska in znanstvena dela, hkrati pa so jih tudi nadgrajevali s prevodi v arabščino,« o pomenu muslimanske civilizacije za ohranitev in nadaljevanje znanstvene misli pove tokratni gost.

V nadaljevanju sta se sogovornika najprej ustavila pri križarskih vojnah, ki so odnos med obema verama zaznamovale vse do danes. Cilj prvega križarskega pohoda je bil ponovno zavzetje Jeruzalema in Svete dežele. »Leta 1099 so zgolj v treh dneh križarji pobili okrog trideset tisoč muslimanov in judov. Na Bližnjem vzhodu so ustanovili nekaj križarskih držav, muslimani pa so ugotovili, da je križarski duh agresiven duh. In ta krilatica se je v muslimanskem svetu ohranila do danes. Ob vsakem nasilnem dejanju Zahoda se ta terminologija v ljudeh zbudi. Še posebno v sodobnem času. Ko so Američani 16. in 17. januarja 1991 na Bagdad spustili prve bombe, da bi Irak prisilili k umiku iz Kuvajta, so muslimani to označili za križarsko vojno,« razloži dr. Šterbenc in doda, da je tudi Al Kaida napovedala vojno proti križarjem.

Naslednji prelomni dogodek v razmerju islamskega sveta in zahoda je bila tako imenovana šestdnevna vojna med 5. in 10. junijem 1967. Ni malo mnenj, da od tod izvirajo vsi sedanji konflikti na območju bližnjega vzhoda. V tej vojni so bile proti Izraelu v koalicijo združene arabske države Egipt, Sirija, Jordanija in Irak katastrofalno poražene, tako vojaško kot v številu mrtvih. »Arabska javnost je doživela šok. Arabski nacionalizem, ki se je v teh državah krepil po koncu kolonizacije, jih torej ni naredil močnih, na drugi strani pa je religija močne naredila Izraelce, so razmišljali muslimani. Zato v začetku sedemdesetih let v ospredje zopet stopi islam. Narašča osebna religioznost, islam se spet vrača v muslimanskih postavah, na javnem področju, bolnicah, televizijah, pojavljajo se radikalna islamistična gibanja,« razlaga Šterbenc in dodaja, da se je arabski nacionalizem začel artikulirati skozi religijo. Islam tako ni imel le klasične vloge religije povezovanja posameznika z bogom, ampak je dobil politično konotacijo, saj naj bi ščitil muslimane pred agresijo in nadaljnjo dominacijo Zahoda. Religija nacionalistični retoriki daje kozmično moč in spori tako postanejo absolutizirani in težko rešljivi.

Naj tu dodam še, da je Izrael po šestdnevni vojni zasedel Gazo, Sinaj, Zahodni breg z Jeruzalemom in Golansko planoto, kar je okrog 23 odstotkov nekdanje Palestine. Ozemlja v mednarodnem pravu po 4. ženevski konvenciji veljajo za okupirana. Vedeti moramo, da imajo poleg judov tudi muslimani v Jeruzalemu svetišče. Za prve je to Zid žalovanja, za druge je to mošeja Al-Aqsa.

Nasilje ne bo razrešilo konflikta

Neenotni pa so znotraj islama tudi muslimani sami, saj se delijo na sunitski in šiitski del. Prvih je v svetu okrog 85 odstotkov, drugih le 15. Suniti so torej večinska skupina in so zvesti vladajočemu kalifu. Suniti spoštujejo zakonitosti prvi treh kalifov po Mohamedu, kot tudi načelo, da kalifa, ki mora biti pobožna in zaupanja vredna oseba, izvoli skupnost, šiiti pa priznavajo šele četrtega kalifa in se držijo načela, da je kalif, torej naslednik preroka, vedno znova lahko samo ena točno določena oseba, prerokov sorodnik. Večji del zgodovine so bili suniti v muslimanskem svetu dominantni. Od sedmih kalifatov je le eden šiitski.

»Pandorino skrinjico šiitsko-sunitskega spora so spet odprli Američani, ko so v Iraku zrušili Sadama Huseina in s tem sunitsko vladavino. Od leta 2005 so tu na oblasti šiiti. Oblikoval se je tako imenovani šiitski polmesec, ki sega od Irana preko Iraka in Sirije do juga Libanona, in je tudi osrčje šiitskega dela muslimanov.«

Vojaška skupina je v Iraku in Siriji 29. junija letos razglasila kalifat in za kalifa razglasila Abu Bakr al-Baghdadija. Islamska država Iraka in Levanta (ISIS) je tako razglasila versko avtoriteto nad vsemi muslimani, svoj kalifat pa želijo razširiti tudi na ostali del arabskega sveta. »Na eni strani je 126 uglednih muslimanskih teologov jasno povedalo, da je ta kalifat kršitev vseh norm glede islama, dejstvo pa je, da marsikateri musliman v svetu meni, da je ta kalifat potreben in se je pripravljen pridružiti islamski državi.« Dr. Primož Šterbenc nekatere temeljne vzroke za eskalacijo konflikta prepoznava v naraščajoči neoliberalni paradigmi zahodnega sveta in plutokraciji, vladavini peščice bogatih nad večino ljudi. »Če izrazito individualistična paradigma zapoveduje, da posameznik ni dolžan gledati na nikogar drugega kot nase, je islam izrazito skupnostna religija, saj je posameznik predvsem del širše skupnosti. Lahko uveljavi svoje talente, podjetnost in ima dobiček, a pri tem ne sme pozabiti na druge. Prav tako so razlike še v percepciji lastnine, odnosa do pohlepa in do trga.«

»Nisem optimist,« je na vprašanje, kakšna so njegova pričakovanja, ko gre za razreševanje konflikta v napornem razmerju med Zahodom in islamom, odgovoril dr. Šterbenc: »To pa predvsem zato, ker vidim, da Zahod ni pripravljen racionalno analizirati dogajanj na kriznem področju in priznati dejstva, da je vsaka agresivna akcija v muslimanskem svetu kontraproduktivna. Uporaba orožja ne prinese nič dobrega, zagotovo pa vse skupaj le še poslabša. Dokler bo islam stigmatiziran in pripraven grešni kozel za težave Zahoda, pravega izhoda iz krize žal ni vidiku.«