Slike na in s steno
V Šivčevi galeriji v Radovljici je od petka na ogled razstava del akademske slikarke Irene Romih z naslovom Mimikrije 3.
S tokratno razstavo se akademska slikarka Irena Romih, ki živi in ustvarja v Ljubljani, pogosto pa predvsem s slikanjem fresk s kolegico akademsko slikarko Majo Šubic deluje tudi po Gorenjskem, predstavlja z izborom likovnih del iz cikla Mimikrije, ki je zadnjih nekaj let v središču njene ustvarjalne pozornosti. Romihova, ki se sicer ukvarja tako s čistim slikarstvom kot oblikovanjem, knjižno ilustracijo in filmsko animacijo, je svojo likovno prepoznavnost v preteklih letih dosegla prav s slikanjem fresk na lehnjak. Materiala, ki ju zdaj uporablja pri svojih umetniških snovanjih, sta tekstil, predvsem gumiran frotir, in pleksi steklo. Popolno nasprotje freski in lehnjaku.
»Pri freskah na lehnjak sta zelo zahtevna tako material kot njegova obdelava. Problem lahko nastane že pri prenašanju in obračanju večjih formatov, prav tako je fizično naporna obdelava kamna, predvsem brušenje in stalno prašenje,« je povedala Irena Romih. Da je v nekem trenutku zanjo že samo načrtovanje dela na lehnjaku postalo rigidno in omejujoče. Zato je iskala nekaj novega. »V roke sem vzela kos blaga, ga obarvala z akrilnim barvami in ker je zadeva delovala odlično, sem začela z raziskovanjem v tej smeri. Potrebovala sem nosilec, ki bi bil čim tanjši, da bi se približal steni in bi že sam deloval kot likovni element, torej sliko nosil fizično in hkrati likovno. Med obema materialoma se je vzpostavil zanimiv odnos, na eni strani čistost in hladnost pleksi stekla in na drugi mehkoba in toplina frotirja. Iskala sem odseve, pleksi je gladek in odseva okolico, frotir nasprotno svetlobo vpija …«
V historičnem ambientu Šivčeve hiše nas očarajo barvno in oblikovno raznolike kombinacije obeh, lahko rečemo sodobnih materialov. Imamo občutek, da se raznovrstne geometrijske oblike, ki lahko spominjajo na oblike industrijskega sveta ali pa jim na drugi strani najdemo vzporednice v naravi, nekako spajajo s steno. Bržkone tudi v tem velja iskati naslov cikla. Mimikrija namreč pomeni sposobnost nekaterih vrst živali, da se prilagodijo okolici in s tem zaščitijo pred naravnimi sovražniki. Slike Irene Romih se močno približujejo steni, skoraj se spajajo z njo, a hkrati dajejo občutek medsebojnega sodelovanja z »ozadjem«, se ne skrivajo oz. nasprotno, hočejo biti vidne. Ali kot je na odprtju povedala umetnostna zgodovinarka in vodja galerije Barbara Boltar: »Bistveno je prepletanje različnih prostorskih nivojev: notranjega in zunanjega, vidnega in nevidnega, na način kot ga določajo barvni pigmenti ali plastični material.«
Ob razstavi v Radovljici je Romihova včeraj v sodelovanju z Amirjem Muratovićem v peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu odprla še eno razstavo fresk na lehnjaku in slik v kombinaciji z animiranim nizom fotografij.