Viva Espanija!, 2. del – stiki z učitelji

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. november 2014 / 11:48

Torej – občudovali smo majhno mesto, ki je obkroženo z neokrnjeno naravo, ki še najbolj spominja na naš Kras. Mesto leži 1200 m nad mojem in je poleti suho in vroče, pozimi pa mrzlo in tudi sneg imajo. Želeli so nam pokazati, da trajnostno pri njih pomeni živeti z naravo, se v njej gibati, sproščati, med drugim tudi nabirati gobe. Mnogo gob. Ravno so imeli gobarski festival in so neprestano govorili: bolettos, bolettos. Jurčki!!! Kako so jih cenili – morali smo jih hvaliti, čeravno jih dobro poznamo. Dijaki so poskušali pesniti in umetniško ustvarjati, kakor njihov pesnik Machado. Na uvodnem srečanju so Nemci in Poljaki že takoj rekli, da otroci ne znajo več pesniti. Kako žalos­tno, današnja računalniška šara nas vse skupaj res poneumlja in odvrača od bistva, pred­vsem pa od samega sebe. Nekaj so ustvarili. Zagotovo pa so največ dobili z medvrstniškimi stiki, s komuniciranjem v angleščini, španščini. Kaj pa smo pridobili učitelji? Jaz zagotovo občutenje nove narave. Drugo, kar je zares pristno in lepo, pa so stiki z učitelji. Z nekaterimi beseda steče hitreje, z drugimi nikakor ne. V točilnicah imajo povsod velike LCD-zaslone in zvečer je na TV le nogomet. Medtem ko smo pili vino tinto in jedli tapas, ugotovimo, da kljub temu, da smo nogometni laiki, ni tako napak z neznanci, kot smo bili mi, načeti pogovor o nogometu. Nekaj govoriš, nihče ni prizadet, malo pa le spoznaš značaj ljudi. Poljaki so bili zadržani, z vsem so se strinjali in nikoli podali svojega mnenja. Pogosta sladica, ki smo jo jedli, je bila nekakšna panakota. Tako mimogrede bleknem, da je kot puding. Potem pa Poljakinja hitro reče, da je bil puding imenitna sladica njene mladosti. Živela je v pomanjkanju, zanjo je še danes nekaj dobrega. Kaj hitro pričnemo govoriti o Angeli, za in proti, močno gospodarstvo in trda roka. Vendarle se razvoj in spremembe dogajajo pod liberalnimi voditelji. Ko je pogovor že zelo sproščen, vprašam, kako pa je kaj z vzhodnimi Nemci, ali so sedaj že kaj bolj voljni delati. Nemki je kar zavrelo: »To je odvisno od družine in vzgoje. Tudi jaz sem vzhodna Nemka. Smo protestanti in za nas je delo največja vrednota.« Seveda je njihov idol Angela. »Po končanem študiju sem se preselila v Z Nemčijo (takrat je zid že padel), ker je bila plača višja in se je otokom tam pisala boljša prihodnost,« je povedala. Tako je pristala v Wolfsburgu. To pa je mesto VW. Pravi babilon. Kolikor potrebuje tovarna delavcev, toliko priseljencev pride. Italijanov, Nemcev, Rusov, Turkov ... In tako je tudi Kristine tu dobila večji kos kruha kot v nekdanji V Nemčiji. To o delavnosti sem slišala iz ust Nemcev (nekdanjih zahodnih, seveda) in nisem vedela, da jo bom tako prizadela. Naslednji dan sem se ji opravičila. Potem pa je Kristine rekla, da je deloma to res. Vendar se je ona odločila drugače. Seveda je res, saj smo vsi »zrasli gor« v komunizmu. Po čem se ljudem kolca? Zmernost, manj dela, manj luksuza, varnost. Ali pa so to dobri, stari časi. Ko je človek mlad, je vse dobro.