S kolajno z Japonske

Aleš Čadež iz Delnic v Poljanski dolini je poskrbel za zgodovinski uspeh naših tekmovalcev v japonskem karateju, saj je na svetovnem prvenstvu v Tokiu v mladinski konkurenci osvojil bronasto odličje.

Delnice – Prejšnji teden so se s svetovnega prvenstva v japonskem karateju vrnili člani naše reprezentance. Tekmovanje je potekalo v centru Budokan v Tokiu, devet slovenskih tekmovalcev in tekmovalk pa se je na njem odlično odrezalo. V konkurenci 54 držav in okoli tisoč udeležencev so se namreč kot ekipa uvrstili med deset najbolj­ših, za največji uspeh pa je poskrbel 19-letni član Karate kluba Ronin Poljane Aleš Čadež, ki je domov prinesel bronasto odličje. Poleg Aleša so poljanski klub zastopali še Matic Proj, Nik Mahnič in trener Jurij Šubic. Matic in Nik sta zmagala v prvem krogu in izgubila v drugem, Aleš pa se je uspel uvrstiti med najboljše mlade karateiste na svetu. Z Alešem, ki je doma iz Delnic pri Poljanah, sva se pogovarjala tako o karateju kot njegovih nastopih in načrtih.

Je bil karate vaša prva izbira med športi?

»Že v osnovni šoli so doma ugotovili, da imam toliko energije, da vse ne morem izkoristiti. Tako so me vpisali h karateju in malo kasneje še k floorballu. Oba športa sem imel rad, ko pa sem se nato v srednji šoli moral odločiti, kaj bom izbral, saj sem se dnevno z avtobusom in vlakom vozil na Srednjo gostinsko in turistično šolo v Radovljico, sem se odločil za karate. Od takrat naprej sem se mu resno posvetil.«

Koliko trenirate, kaj je pri tem najpomembneje?

»V klubu treniram trikrat tedensko, poleg tega za boljšo telesno pripravo treniram doma. Kupil sem si tudi kolo, saj je pri karateju zelo pomembno, da imaš močne in hitre noge.«

Kdaj so se začeli uspehi?

»Na prve tekme smo šli že zelo hitro. Sprva medalj ni bilo, ko pa jo je osvojil klubski prijatelj Matic, smo tudi ostali dobili več motiva za nastope, tako na pokalnih turnirjih kot državnem prvenstvu. Naš klub Ronin je hitro napredoval, medalje smo začeli osvajati tudi ostali in zadnja leta smo po točkovanju klubov med najboljšimi v Sloveniji, na tretjem mestu. Sicer pa nas v klubu redno trenira med petdeset in šestdeset.«

Zelo mladi ste začeli nastopati tudi za reprezentanco?

»V reprezentanco sem se uvrstil pred tremi leti, na prvo tekmo pa smo šli v Francijo na evropsko prvenstvo. Tam sem že v prvem krogu izgubil. Lani sem nastopil na evropskem prvenstvu v Srbiji, ko sem bil posamično v borbah tretji, tretje mesto pa smo osvojili tudi z ekipo. To sta bili moji prvi medalji iz velikih tekmovanj in do sedaj zame tudi najboljši rezultat. Hkrati je ta rezultat pomenil tudi kvalifikacijsko normo za letošnje svetov­no prvenstvo. To je potekalo na Japonskem v Tokiu, saj po tradiciji vsako drugo svetovno prvenstvo v japonskem karateju poteka na Japonskem.«

V čem se japonski karate najbolj razlikuje od ostalih vrst karateja?

»Naša zveza je članica Japonske karate zveze, oziroma na kratko JKA (Japan karate association). Pri japonskem karateju je večji poudarek na tehniki, ki jo nato vključimo v borbo. Zato imamo tudi manj ščitnikov, le ustnik in rokavice. Bistvo borbe je, da daš čim več pik oziroma udarcev. Vendar moraš biti zelo umirjen, zelo pomembni sta koncentracija in vztrajnost. S sotekmovalci se po koncu boja tudi prijateljsko pogovoriš.«

Kako je tekmovanje potekalo na Japonskem?

»Na Japonskem sem bil na treningih in pripravah prvič pred dvema letoma, tako da sem se kar hitro prilagodil. V naši kategoriji, kjer je v borbah nastopalo dvainštirideset tekmovalcev, smo tekmovali na dveh bojiščih, na našem borišču sem bil drugi, skupno pa tretji.«

Vam je pot na tekmovanje plačala zveza oziroma klub?

»Večino stroškov, ki so skupaj znašali blizu dva tisoč evrov, sem plačal sam. Nekaj pomoči smo dobili s kluba, zveza pa ni nič prispevala, saj enostavno za to nima denarja oziroma sponzorjev. Denar sem zaslužil, saj delam tako doma kot na Vidmu v Poljanah, kjer sem kuhar. Poleg tega hodim tudi v prvi letnik Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Bled. Pri športu me podpirajo straši, pa tudi bratje in sestra, saj sem med petimi otroki v družini najmlajši.«

Kakšne cilje imate?

»Eden prvih je, da postanem državni prvak, saj mi to do sedaj v borbah še ni uspelo. Prav tako si želim pomladi uspešno nastopiti na evropskem prvenstvu v Pragi, leta 2016 na Irskem in nato na svetovnem prvenstvu, ki bo čez tri leta menda v Južni Ameriki. Morda mi bo kdaj uspelo nastopiti tudi na olimpijskih igrah, saj je prav karate med resnimi kandidati za olimpijski šport. Morda že leta 2020, ko bodo olimpijske igre v Tokiu.«