
Vedno sem rad zidal
»Ampak zame je resnica ljubša kakor laž. Še tako grda resnica je zame več vredna kakor še tako lepa laž. To sem izkusil tudi sam, ko sem bil skoraj deset let med vami. Tako sem tudi zadnjih dvajset let opazoval do zadnjih časov dogajanja tu v Žireh. Če bi ne bilo toliko te nestrpnosti, bi bilo življenje v Žireh dosti lepše. Verjemite mi, da je drugod ni ali vsaj v toliki meri ne, zato je tudi v tem oziru drugod lepše. (…) Zdaj sem v župniji (Vrhnika, op. p.), ki je še enkrat tako velika kot Žiri, še enkrat toliko industrijskega delavstva, vseh mogočih vrst ljudi, ali nimamo neprijetnosti in težav. Smo različnih mišljenj, smo verni in so neverni, so različnih ver, ali smo kulturni med seboj, brez nespametnih obračunavanj. Francoski filozof Voltaire, ki je v današnjih časih precej moderen, čeprav je že star francoski pisatelj, je nekje zapisal: 'Prevelika zagrizenost razodeva omejenost.' In zagrizenosti je bilo v Žireh včasih vse preveč. Takrat, ko se je zidala cerkev, in tudi v poznejših letih je ni manjkalo, in to bi rekel, je ena izmed hib tukaj v Žireh. Zato je bilo v teh nesrečnih Žireh toliko žalostnih nesreč, toliko nasilnih smrti in toliko nepotrebnih razdejanj. Zato vas, dragi Žirovci, ob sklepu svojega današnjega govora prosim predvsem eno: bodite med seboj strpni, humani, človeški. Če ste verni, gojite med seboj bratovsko ljubezen, če ste neverni ali hočete biti socialisti, kot danes govorimo, gojite med seboj pravi socializem, to je iskreno tovarištvo. Le tako vam bo življenje res lepo, zadovoljno in tudi veselo, kar vam tudi jaz iz srca želim.«
Gornji odstavek je iz pridige župnika Ivana Pečnika (roj. v Bodovljah pri Škofji Loki 1900, umrl v Ljubljani 1988) množici žirovskih faranov ob 50-letnici njihove cerkve, 11. novembra 1962. Te besede so bile takrat in so še vedno dragoceno besedilo z visoko etično vrednostjo. Pečnik je bil žirovski župnik v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno in je veliko »zidal«. Zgradil je novo župnišče in nov prosvetni dom, obnovil staro župnišče in vrt pred njim. Potem pa so v neki februarski noči leta 1944 partizani vse to zaminirali in požgali, od vsega ni ostal niti kamen. Po vojni se zaradi tega ni hotel vrniti v ta nesrečni kraj. Po svoje se bo med Žirovce povrnil ob letošnjem farnem prazniku sv. Martina, ko bodo predstavili njegovo »Zbrano delo«, debelo knjigo spisov, iz katerih je razvidno, da je rad tudi pisal. Dragoceno branje, ne le za Žirovce.