Žalovanje in obžalovanje

Star mož je sedel na klopci ob obali. Vsi so vedeli, zakaj sedi sključen in potrt. Njegova žena je umrla. Deček je pritekel k njemu in sedel na klopco. Sedela sta tam, dokler ni deček odšel nazaj k svoji mami. Vprašala ga je, kaj sta se pogovarjala s starim možem. Odgovoril je, da se nista pogovarjala. Kaj sta pa potem delala? »Nič. Samo pomagal sem mu jokati.«

Tako preprosto, pa vendar težko je ljudem stati ob strani, ko so žalostni. Vsi bi radi nekaj pomagali, delali, čarali, bili koristni in aktivni. Nihče pa ne mara jokati z drugimi, sedeti in samo biti. Kot da je narobe biti nemočen. Kot da je žalost šibkost, ki jo moramo pregnati s čimerkoli. Žalovanja se bojimo. Čeprav so izgube del življenja in ne izgubimo ljudi samo ob smrti. Ampak smrt je tako dokončna. To je najhujše, ta dokončnost. Zares ni več upanja na eno samo misel, na zadnji objem, na stavek, ki bi ga lahko rekli, pa ga nismo. Če bi vedeli …

Ves čas se obnašamo, kot da smo večni. Čakamo na boljše priložnosti. Da bo oni drugi spregledal in prišel nasproti. Da bomo že uredili nekega dne. Na kaj čakamo? V garancijski list so nam pozabili vpisati datum uporabe. S kom naj se pogajamo, ko je konec? S kom naj sklepamo kupčije, da bi nam vrnil nam ljube, mrtve ljudi? Najboljše je živeti, živeti ves čas. Živeti do konca. Opraviti stvari, ki nas bremenijo, takrat, ko smo živi. Le tako bo žalovanje vredno človeka, ki smo ga ljubili. Sicer nastane iz žalovanja – obžalovanje. Obžalovanje, ker nismo naredili, slišali, se opravičili, objeli, ljubili, pomagali, ko bi vse to še lahko. Obžalovanje ne koristi nikomur. Niti živim niti mrtvim. Zamujenega ne moremo nadomestiti s spomenikom, z rožami in s svečami. Dan mrtvih nas kvečjemu spomni, da še lahko naredimo boljše, zase in za tiste, ki so ostali. Če znamo to uvideti, potem ima vsaka smrt smisel za žive.

Se družina poveže ob smrti, ali nadaljuje vsak svoj skregani, križarski pohod, vse do zapuščinske razprave na sodišču? Včasih bi bilo boljše, če bi živi malo manj mislili na materialne dobrine, ki jih bodo zapustili, in malo več živeli. Kaj nam pomaga hiša, če v njej ni življenja? Preveč je teh ostankov bivališč širom po naši deželi, ki zevajo prazni in sporočajo o tem, kdo je živel tam. Sodniki pa razpravljajo o tem, kdo bi lahko živel tam. Ni zidovje pomembno, ampak dom. Tega bi se morali starši zavedati že davno prej. Koliko obžalovanja bi prihranili vsem žalujočim.

Ena izmed ljubih prijateljic, mama treh otrok, je eno izmed hčerk izgubila v prometni nesreči. Takoj ko ljudje izvedo za njeno zgodbo, jo pomilujejo in se jim smili. Ona pa pravi takole: »Naj se vam ne smilim. Bilo je težko, najtežje. Ampak lahko živim z mislijo, da sva s hčerko preživeli najlepša leta. Ničesar mi ni potrebno obžalovati. Hčerka bi želela, da živim naprej. In jaz živim, zase, zanjo in za vse, ki so ostali. To je največ, kar lahko naredim.« Zaradi kvalitete njunega skupnega življenja je samo žalovala, ne pa tudi obžalovala.

Ljudje ostanejo sami s svojimi občutki in mnogi od teh niso zdravilni niti odrešilni. To so občutki jeze, dolžnosti, nemoči, ki v večini primerov izzovejo občutke krivde. Vendar smrt in krivda nista prijatelja, zato ju nikakor ne moremo združiti. Smrt in življenje pa sta prijatelja, naravna, od nekdaj. Mogoče je danes še težje razmišljati o smrti, ker je vsak napor povezan z nekim dosežkom, pogosto presežkom. Težje nam je, ker nismo povezani z naravo in skoraj ne občutimo več rojevanja novega in umiranja starega. Bolj kot se oddaljujemo od narave, večja je želja premagati tudi smrt. Kot bi želeli premagati življenje. Bežimo iz situacij in občutij, ki nas bolijo – v delo, v omame, v nezdrave odnose. Na koncu smo spet na začetku. Ko se poslovimo od ljubega človeka, se srečamo z vsem lepim in grdim. Namesto da bi se ukvarjali s tem, si dovolili, da nas prevzame bolečina, tečemo naprej. Tako nikoli zares ne odžalujemo. Velikih izgub se ne da izbrisati in napolniti z juhuhu doživetji. Vedno ostane prazen prostor. Mogoče je edini način, da ga napolnimo z življenjem. Vendar je tudi bolečina del življenja. Ko zmanjka solz, je čas za smeh. Ko bomo v teh dneh stali ob grobovih, se spomnimo na to. Smo si ob vseh naših izgubah sploh dovolili jokati?