Umetnosti ni vseeno

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 3. november 2014 / 12:43

V škofjeloškem Sokolskem domu je na ogled razstava peterice umetnikov mlajše generacije – večplasten projekt so poimenovali Vseeno. Umetnikom, kot je dokazal tudi uvodni performans, pa je vse prej kot vseeno.

Razstava na dinamičen način povezuje sodelujoče umetnike – Tinkaro Babić, Majo Burja, Nežo Jurman, Niko Rupnik in Staša Vrenka – z Ateljejem Clobb, s prostorom v Sokolskem domu ter s celotnim mestom. »Snovanje razstave in ustvarjanje umetniških del je nerazdružljivo prepleteno z razmišljanjem o kontekstu razstave in s specifičnem razstavnim prostorom,« je projekt predstavila kustosinja Simona Žvanut.

Umetniške prakse sodelujočih umetnikov se sicer med sabo razlikujejo tako po tehniki kot po vsebini, povezuje pa jih posebna senzibilnost do razstavnega prostora. Preddverje in avla Sokolskega doma predstavljata namreč zelo neobičajen galerijski prostor, daleč od zakonitosti ‘bele kocke’, po drugi strani pa ravno zato ponujata ustvarjalcem sodobne umetnosti veliko svobode in možnosti za eksperimentiranje. Umetniki so se tako potrudili najti komunikacijo z marmorjem ter svetlobnimi odsevi nanj, z zahtevnimi akustičnimi danostmi in s posebno razdelitvijo prostora na manjše medprostore. Prostorska postavitev iz volne in najdenih predmetov Tinkare Babić se tako igra s kontrastom med toplino ročnega dela in trivialnostjo masovne proizvodnje, medtem ko fotografije Maje Burje izhajajo iz raziskovanja svetlobe v fotografiji in specifičnih lastnosti tega medija. Projekt Neže Jurman se osredotoča na odnos kreativnega procesa do samega razstavnega prostora, njegove dinamike in komunikacije s publiko. Nika Rupnik je v izbrani del razstavišča umestila svojo instalacijo iz fotografije, kolaža in risarskih elementov ter na ta način ustvarila intimen organski zemljevid spominov. Serija zvočnih skulptur Staša Vrenka prepleta lastnosti kipov, interaktivne umetnosti, oblikovanja in glasbe. Avdovizualni performans na odprtju je bil osnovan na ideji proste improvizacije, ki je posledica odnosa med glasbenikom in vizualno spremljavo v živo, torej med Stašem in Majo.

Atelje Clobb, ena izmed sekcij Zavoda O, sicer Zavod škofjeloške mladine, je kot iniciator in organizator razstave želel v kulturno dogajanje Škofje Loke pripeljati umetnike iz drugih slovenskih mest ter tako vzpostaviti sveže povezave in odpreti možnosti za bodoča sodelovanja na sceni sodobne umetnosti. Atelje v samem središču staromestnega je­dra nudi prostor z vso po­trebno opremo za nemoteno skupinsko ali individualno ustvarjanje grafike, fotografije, slikarstva, kiparstva, keramike itn., obenem pa razpolaga tudi z rezidenčnimi prostori, ki so namenjeni domačim in tujim umetnikom. Ateljejeve odlične kapacitete za umetniško produkcijo so tako stopnjevale zamisel o razstavi, ki je specifična za razstavni prostor, saj smo z umetniki dialog s Sokolskim domom dejansko lahko razširili na dialog s Škofjo Loko kot mestom z lastnimi arhitekturnimi značilnostmi in svojim kulturnim življenjem. Prav vsi umetniki so prišli na vsaj enotedensko bivanje v Škofjo Loko, spoznavali tukaj delujoče umetnike ter skupaj in individualno ustvarjali razstavljena dela. »Umetniška dela so tako počasi začela odpirati nove dimenzije. Dela se namreč dotikajo tudi fenomena mnogoterosti odnosov, ki so del našega življenja. Ukvarjajo se z odnosom med nami in našim fizičnim in družbenim okoljem in s tem, kako ga dojemamo in izražamo, pa tudi z odnosom med našim intimnim življenjem čustev, misli ter javnim obnašanjem,« je uspešno sodelovanje in ustvarjanje predstavila vodja projekta Tina Vatič.

»Med pripravo razstave smo se soočili z več izzivi; izjemno zahtevnim razstavnim prostorom za umeščanje umetniških del, hkrati pa s Sokolskim domom kot kulturno institucijo s svojimi programskimi usmeritvami – od katerih razstava morda odstopa. Omejena finančna sredstva so tako od ekipe kot od umetnikov zahtevala veliko entuziazma in inventivnosti, kar je v teh kulturi nenaklonjenih časih domala že običaj. Pa vendar – na to je treba vedno znova opozarjati in zastavljati vprašanje, ‘zakaj je tako’, tistim, ki jim je očitno vseeno. Vseeno je tako razstava, ki izraža odnos njenih ustvarjalcev do položaja sodobne vizualne umetnosti v naši družbi – vsemu navkljub nam ni vseeno,« je kompleksen, odlično izpeljan projekt povzela Simona Žvanut.