Lobanjo so umili in v prt zavili
Čas je zakril številne stare običaje, tudi tiste, povezane s slovesom pokojnika. Eden takih je bilo umivanje in v prt zavijanje lobanje ob prekopu ali pokopu novega pokojnika v stari grob.
Smrt in slovo od pokojnika je eden tistih dogodkov in ena od tistih postaj človekovega življenja, s katero so bili povezani številni običaji in obredi, ki so zagotovili pokojnemu miren odhod v onostranstvo, živim pa nadaljevanje življenja. Tudi sam se iz svojega otroštva in mladosti spominjam običajev, ko je umrl kdo od vaščanov. Prav natančno se je vedelo, kdo mora obleči pokojnika in ga položiti na mrtvaški oder ali »pare« v domači hiši, kakšne so navade pri bedenju ob mrliču, kdaj in koliko rožnih vencev je bilo treba zmoliti ob pokojnikovi krsti, kdo je bil dolžan na pokopališču skopati jamo in jo po pogrebu zasuti in kdo je moral biti povabljen na pogrebščino po pogrebu, ki je bila običajno v najbližji vaški gostilni. Povabilo je kar na pokopališču izrekla ženska, ki je skrbela za bedenje ob mrliču in je tudi nosila svetilko pred povorko pogrebcev od pokojnikovega doma do pokopališča, ki se je ustavila ob vsakem znamenju ob poti. Fante in može sem slišal pripovedovati, kako so morali biti ob kopanju groba pozorni do krste ali kosti pokojnika, ki je bil zadnji položen v grob. Znanec, ki je deset let pri pogrebnem servisu iz okolice Kranja pomagal pri kopanju jam, je pripovedoval, da je dolžnost biti spoštljiv do ostankov pokojnih in jih varovati pred poškodovanjem. Ravnanje s posmrtnimi ostanki je bilo nekdaj še posebej skrivnostno. Tržičani so mi pripovedovali o nekdanjem grobarju, ki takrat, ko je pri kopanju jame naletel na ostanke prejšnjega mrliča ali krsto, nikogar, še posebej pa otrok, ni pustil blizu.
Zgodba o prtu in lobanji
Sredi septembra je dr. Nataša Gliha Komac, sodelavka Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, v Ukvah v kanalski dolini v Italiji presenetila s svojo monografijo z naslovom Ljudska religioznost v Kanalski dolini – O umiti in v prt zaviti lobanji. V njej po več kot pol stoletja dviga iz pozabe na Gorenjskem, na Koroškem in v Kanalski dolini zelo razširjeno navado ob prekopavanju mrliča, ko so lobanjo zadnjega pokopanega umili in zavili v prt ter jo položili k novemu mrliču. Če tega ne bi storili, pravijo, bi duša pokojnega še naprej trpela v vicah, zemlja pa bi novega mrtvega vrgla ven. Ko sem po predstavitvi monografije spraševal ljudi, če morda kdo kaj ve o tej navadi, mi je Ivan Rozman iz Zgornjih Dupelj povedal, da je njegova teta Francka kar na koritu sredi vasi umivala lobanjo enega od svojih staršev in jo potem zavito v prt odnesla nazaj na pokopališče.
Umivanje je bilo pomembno obredno dejanje, izraz spoštovanja do pokojnika. Najpogosteje so lobanjo umivali z blagoslovljeno vodo, v nekaterih primerih pa so jo samo polili z vodo. To so počeli svojci pokojnega, običajno hčerke in sinovi, pa tudi bratje in sestre. Če pa ni bilo naslednikov, je to storil bližnji sorodnik. V nekaterih krajih so to storili takoj, ko je prišel grobar do lobanje, v drugih pa kasneje, tudi dan pred pogrebom. Umito lobanjo so kot v culo zavili v bel prt, navzkriž, po dva vogala skupaj, jo na dan pogreba ob grobu skrili za kup izkopane zemlje, da ni bila vsem na očeh, in jo nato položili na krsto novega pokojnika. Da je v ta obred vključena samo lobanja oziroma glava, je razumljivo. Glava je pomemben element opredeljevanja človeškega bitja, ki so mu že v zgodnjem srednjem veku pripisovali posebne, nadnaravne zmožnosti. Umivanje lobanje je bilo za čas, ko se je dogajalo, tudi očiščevanje grehov in povračilo dolga staršem.
Dr. Nataša Gliha Komac je za cilj raziskovanja tega običaja izbrala Kanalsko dolino, saj je bila rojena na Predilu, v kanalskih vaseh pa že blizu dvajset let v okviru društva Planika skrbi za tečaje slovenščine. Opise umivanja lobanje najdemo tudi v zgodbah župnika Josipa Lavtižarja, pisatelja Janeza Jalna in še posebej narodopiscev Milka Matičetova, Hrvoja Maistra in Evela Gasparinija. Josip Lavtižar je v svoji knjigi Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolca iz leta 1897 zapisal, da so na Olšah (Ovsišah) leta 1843 umili glavo pokojnika in jo ponovno pokopali. Janez Jalen v povesti Trop brez zvoncev iz leta 1939 pripoveduje o pogrebu ponesrečenega lovca Matevža Bitenca v Srednji vasi v Bohinju, ko se je v jamo skotalila tudi v bel prt zavezana glava Matevževega očeta. V Mavčičah naj bi lobanje umivala neka stara ženica, ki je skrbela tudi za red na pokopališču, na Primskovem pri Kranju pa Frančiška Kern. Zapisan je dogodek z Bohinjske Bele iz julija leta 1954, ko so pokopali domačina in k njegovi krsti položili tudi v prt zavito lobanjo leta 1918 ponesrečenega železničarja, ki je bil pokopan v tem grobu. To so storili, čeprav je bil tujec. Obredno zavijanje lobanje v prt je bilo značilno tudi za Predoslje, kjer naj bi se to zgodilo še leta 1939.
Takega obreda, ki ga drugi narodi ne poznajo, danes ne srečamo več. V svojem času pa je bil nekaj posebnega, saj je bil izraz odnosa Slovencev do življenja in do smrti. Zato je prav, da se ga spomnimo vsaj za praznik, ki je pred nami.