Živi v mestu mrtvih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. november 2014 / 10:56

Dan mrtvih je samo eden v letu. Vse dni pa obstaja na Slovenskem poleg vseh živih mest in vasi tudi velikansko mesto mrtvih. Tvorijo ga vsa pokopališča in grobišča v tej deželi. V tem mestu počivajo posmrtni ostanki vseh, ki so v teh krajih živeli nekoč. Pa so vsi po zakonu narave tudi umrli, po njih je ostalo najmanj tisto, kar je na pokopališčih. Mnogi verujejo, da so še vedno nekje tudi njihove duše, da duhovno sploh niso umrli. Najmanj, kar lahko z gotovostjo zatrdimo, je to, da oživijo v nas, kadar se jih spomnimo. Spomnimo pa se jih predvsem 1. novembra, mnogih tudi v drugih letnih časih.

Zgodovinar Jože Dežman v svojih spisih uporablja oznako »slovensko mesto mrtvih«. Z njo označuje predvsem skrita in pozneje razkrita grobišča vseh tistih, ki so jih med drugo svetovno vojni in po njej pobili in nato skrili v zemljo kot poginule živali, brez obreda pokopa in pomnika, kar je sicer skupna značilnost vseh človeških civilizacij od najstarejših časov do danes. Odrekati nekomu pravico do pokopa in označenega groba je največje ponižanje, ki ga umrli lahko doživi še po smrti. Takšno kazen je tebanski kralj Kreon izrekel nad padlim nečakom Polinejkom, ker je v državljanski vojni sodeloval na poraženi strani. Polinejkova sestra Antigona prekrši stričevo prepoved in bratovo truplo pokoplje, za kar tudi njo doleti smrtna kazen … V zgodovini se ponavljajo nekateri vzorci, ki so očitno večni. Predstavljajte si, da bi si v naši deželi nekateri že poleti 1945 upali odkopavati trupla iz množičnih grobišč pobitih nasprotnikov novega režima in jih vozili pokopavat na posvečena pokopališča! Česa takega si seveda nihče ni upal, na to dejstvo sta si drznila javno opozoriti šele Edvard Kocbek (1975) in Spomenka Hribar (v osemdesetih), ki si je zato prislužila častni naziv slovenska Antigona.

Na Glasovi preji o prvi svetovni vojni v Gorenjskem muzeju smo izpostavili še eno zgodovinsko dejstvo te vrste. Opozorili smo na slovensko in gorenjsko mesto mrtvih, ki ga tvorijo vojaška pokopališča, spomeniki in drugi pomniki padlim v letih 1914–1918. Množico vojakov, ki so padli takrat, so času primerno pokopali in njihove grobove označili. V letih od 1925 do nove vojne so se veterani, ki so vojno preživeli in se povezali v Zvezo bojevnikov, odločili, da padlim tovarišem postavijo javne spomenike. Tako je nastalo celo gibanje in vrsta slovesnih odkritij. Samo na Gorenjskem so postavili 75 spomenikov in nanje napisali več tisoč imen. Ker pa jih niso postavili povsod, je ostalo še kakih 800 imen, ki niso spomeniško izpisana. Število vseh žrtev med Slovenci v prvi svetovni vojni je okrog 36.000, od tega okrog 4000 Gorenjcev.

V naslednjih dneh se bo širom po Slovenskem dogajala velikanska procesija, v kateri bomo obiskovali grobove in pokopališča v slovenskem mestu mrtvih. Živi bomo romali na kraje, kjer počivajo mrtvi, in se poklonili njihovemu spominu. V letu, ko mineva sto let od začetka prve od dveh največjih vojn vseh časov, bi lahko še posebno pozornost izkazali spomenikom, na katerih so napisani padli v tisti vojni. Napisani; njihova trupla so ostala v grobiščih na bojiščih. Zgodovinar Marko Štepec je obiskal mnoga grobišča v nekdanji Galiciji, ki je danes v Ukrajini, in ve povedati, da so na mnogih poimensko ali skupinsko napisani tudi slovenski vojaki. Slovensko me­sto mrtvih sega torej daleč čez meje države in je večje od nje. V njem počiva veliko več umrlih, kot je v tej državi živih. Ne le spomina, tudi spoštovanja vredno dejstvo!