Mami na službeni poti

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 30. oktober 2014 / 12:22

Sem geograf in zgodovinar. Pokrajina in ljudje, pot in hribi so moje poklicno področje. In sem tudi učiteljica. Včasih kdo misli, da je delo učitelja ponavljajoče, da z novo generacijo ponoviš isto snov. Še zdaleč ni res. Nikoli si nisem mislila, da bom kot učiteljica toliko potovala. In ne sama, ampak skupaj z dijaki. Samo letos sem bila z dijaki na praksi v Avstriji, med počitnicami na Norveškem, ravno smo se s petimi puncami vrnili iz Španije in spomladi gremo zopet z dijaki v Katalonijo. Uživam v novih stikih z ljudmi, izkušnjami, delom, ki ga lahko opravim na sorodnih šolah. Nedavno so nam na nekem seminarju povedali, da šola in vzgojnoizobraževalni proces doprineseta k poklicnemu uspehu posameznika 12 odstotkov. Torej je moje razmišljanje pravilno, ko trdim, da se dijaki na 14-dnevni praksi v tujini naučijo več, kot v času, ko hodijo pol leta v šolo. Novi stiki, novi pogledi, učenje jezika je nujno, ljudi spoznavati in z njimi delati tudi, in moj poklic dobi pomen, ko ga lahko z nekom primerjam, vidim primere prakse tudi drugje. Večino izmenjav in izobraževanj izpeljemo v okviru evropskih projektov, torej nismo euroskeptiki. Smo uspešna šola ali smo dobri učitelji, da nam uspe dobiti tovrstne poti izobraževanja? Ne vem, gotovo oboje, ali smo tako nori, da delamo cele dneve, namesto da bi bili popoldne doma. Vlačimo goste in tujce vsenaokrog, celo gostimo in kuhamo jim doma. Kar odsevaš, to prejemaš. Zagotovo tega ne bi mogla početi, če ne bi vedela, da bo tedaj Janez poskrbel doma za vse. Vedno sva pravila, eden naj bo doma, drugi naj se izobražuje ali trguje in kupčuje. Potovala sva tudi ko so bili otroci še majhni. Tedaj so dobili več mame ali več očeta, kdor je bil pač z njimi. Janez je vse zmogel sam. Saj je prišla kakšna mama in ata, pa varuške. In tako so preživeli teden dni brez mame. Najhuje mi je, če imajo otroci tedaj rojstni dan. Ko sta imeli punci 4. rojstni dan, sem bila v Estoniji. Obema sem pred odhodom spekla torto, pa se še danes spomnita, da me za rojstni dan ni bilo doma. Ko mene ni, je vse zelo mirno. Opravijo najnujnejše, bolj malo pospravljalo, kuhajo, kar jim paše, če ne zmorejo vseh aktivnosti, pa kaj spustijo. Nihče jih ne nadleguje, celo Janez pravi, par dni mi prav paše, potem pa je neskončno fino, ko smo spet skupaj. Torej imam zeleno luč in smo vsi srečni. Jaz napolnim svojo potrebo po spoznavanju novih dežel, dijaki s takšnim načinom učenja pridobijo neskončno več kot v razredu, ko pridem domov, smo pa vsi veseli. Moramo tako vzeti, da je na koncu vedno vse dobro.