Prijeten potep z glasbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 26. oktober 2014 / 20:57

Glasbeni potep z novo radovljiško skupino Link.Art vas bo še pred majem popeljal po pariški Seini na ono stran mavrice med irsko zelenje in preko Avsenikovega Robleka nazaj do Radovljice.

V podnaslovu zapisano seveda zahteva razlago. Najprej k novi glasbeni skupini iz Radovljice, ki si je nadela ime Link.Art. Ta lahko pomeni povezavo do umetnosti, spominja pa nas tudi na prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta, ki se je rodil in svojo mladost preživel prav v Radovljici. Band sestavlja pet akademsko izobraženih glasbenikov, ki sicer prihajajo iz različnih glasbenih okolij, a živijo oziroma delujejo v Radovljici. Jedro banda, ki ga odlikuje več kot dostojna glasbena širina, saj preigrava glasbo od baroka do slovenske popevke, nas vodi od Irske do Japonske, v muzikal ali na večer Avsenikove glasbe, sestavljajo Simona Vodopivec Franko (vokal, harmonika, zvončki, mala tolkala), Irena Skumavec (čembalo, ljudska flavta, spremljevalni vokal), Gašper Primožič (harmonika), Zoran Kaličanin (kitara, ukulele, spremljevalni vokal) in Uroš Atanasovski (kontrabas, spremljevalni vokal).

Vendar tokrat ne gre le za naključno sestavljeno glasbeno skupino, pač pa za celosten odrski projekt, katerega rezultat je glasbena predstava z naslovom Glasbeni potep, ki jo je Link.Art prvič predstavil prejšnji teden na dveh razprodanih koncertih v Linhartovi dvorani v domači Radovljici. Odlični glasbeniki poslušalce popeljejo skozi prostor in čas, obema na čast pa seveda preigravajo tudi različne glasbene sloge. Pri tem poseben čar daje zvočna podoba muzike, ki jo izvajajo, saj se presenetljivo ujemajo zvoki čembala, dveh harmonik, ukulele, kitare, kontrabasa in še nekaterih inštrumentov.

Glasbeni potep obsega za človeško polnoletnost skladb, najprej pa nas ogreje z irskim instrumentalom O’Carolan’s Draught. Po nemški ljudski o Frideriku in Veroniki Deseniški je sledil tako imenovani Linhartov blok, z dvema samospevoma in skladbo Miss Jenny Love pa je v ospredje stopila čembalistka. Prvi del koncerta sta za živahnejšega naredila še skeča na temo Županove Micke, v katerih sta se »pomerili« obe lepši petini banda, Simona in Irena. Dvorana se je razživela ob obeh slovenskih zabavnih biserih Zemlja pleše in Ne čakaj na maj, slednja v še ne slišanem aranžmaju v ritmih bossa nove. Sledi znana Magnificova, no slovenska ljudska Pastirče mlado i ljubo ter venček Avsenikovih. Da je Jože Privšek skladbo Ne prižigaj luči v temi napisal osem let preden je Antonio Jobim njegovo Wave. Kdo je torej koga »kopiral«? Link.Art so izvedli obe skladbi. Sledilo je še nekaj skladb, med njimi tudi znana Somewhere over the rainbow pa japonska ljudska Sakura in višek v odlični izvedbi francoske La Seine and i.

Glasbeniki so večinoma kar sami v več kot polletnem pripravljanju na koncert napisali glasbeno bogate aranžmaje in jih tudi odlično izvedli. Nikoli si ne bi mislili, da se zvok čembala tako lepo meša z zvoki harmonike ali da v baročnem komadu muziko lahko pospešujejo tudi Zoranovi rokovski kitarski rifi. Vokalno spretna v vseh glasbenih slogih, hkrati pa multi instrumentalno razpoložena je Simona, ki se dvakrat ali trikrat s svojo klavirsko harmoniko spusti v dvoboj z virtuozom Gašperjem na kromatični harmoniki, vso to glasbo pa v ritmu vseskozi drži Uroš. Glasbeniki z odra vseskozi širijo pozitivno vzdušje, saj se vidi, da v igranju neizmerno uživajo. Tudi v napovedovanju skladb in v nekaj skečih, ki v duhovitem tonu spremljajo glasbo. Dogajanje na odru vseskozi spremlja izvirna scenografija, ki jo je prispevala glasbenica Irena. Gre za simpatičen glasbeni projekt, uro in četrt prijetnega druženja z različnimi glasbenimi slogi. Podatek, da je producent celotne Link.Art zgodbe Jure Franko, je dodaten bonus glasbene predstave. Kadar je poleg Jure, zadeva vselej deluje profesionalno in brez napake.