Jeza nanjo ali na nas same

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 22. oktober 2014 / 11:29

V stolpu Škrlovec smo si ogledali predstavo Hilda avtorice Marie NDiaye v režiji Alena Jelena.

Z novo premiero v Prešernovem gledališču nadaljujejo dolgoletno usmeritev uprizarjanja dramskih besedil, s katerimi opozarjajo na probleme v družbi tukaj in zdaj. Besedilo z naslovom Hilda francoske avtorice Marie NDiaye je zgodba o neoliberalizmu in sodobnem suženjstvu. Franck Meyer (Miha Rodman) pride na razgovor za delo k gospe Lemarchand (Darja Reichman), a se izkaže, da slednja hoče zaposliti njegovo ženo Hildo. Sprva prijazna služba postaja mora, žena hodi domov le spat, kasneje še to ne, saj jo gospodarica zadrži doma. Franck se gospe ne zmore upreti. Za trenutek zdi, da v svoji kratki odrski pojavnosti zadevo v svoje roke prevzame uporniška Hildina sestra Corinne (Vesna Pernarčič), a se za Francka in Hildo nič ne spremeni. Nasprotno, zgodba se konča slabo. Tudi za gospo Lemarchandovo.

Besedilo je bilo napisano kot radijska igra, kasneje so sledile številne odrske adaptacije, tokrat prvič v Sloveniji. Režiser in dramaturg Alen Jelen je Hildo že dvakrat režiral na radiu, za Radio Maribor in Radio Slovenija. Aktualna zgodba, ki slika nečloveški obraz kapitalizma in vso pokvarjenost odnosa gospodar – hlapec znotraj njega, je hkrati mojstrsko izpisano besedilo, ki omogoča precej režijske širine, predvsem glavnima protagonistoma pa odpira veliko možnosti za kreiranje izjemnih vlog. Tako Reichmanova kot Rodman to odlično izkoristita.

Scena »malega odra« v Škrlovcu je enostavna, a zgovorna. Odra ni. Na eni strani je 'nobel' zofa gospe Lemarchand kot dokaz bogastva v brezdelju, na drugi Franckova boksarska vreča kot nekakšen ventil za izražanje gneva ob siceršnji nemoči. Med njima se odvija predstava. Hilda je brez obraza, saj je v igri ni, čeprav je vseskozi prisotna. Spoznavamo jo skozi dialoge Lemarchandove in Francka. Kljub navidezni prijaznosti je gospa, ki se ima za bogato levičarko, v govoru brezkompromisna, groba in uničevalna, Franck je redkobeseden in brez želje po uporu. Želimo si, da bi ona že enkrat utihnila, da bi on vendarle reagiral in ji vzel besedo, a konkretnega odgovora in s tem upora z njegove strani ni. S stisnjenimi zobmi vzame ponujeni denar. Več besed premaga manj besed. Ponižani si ne upa prestopiti črte, ki jo gospa v svoji suvereni nadvladi nariše na sredo prehoda. Režiser s črto pokaže, da gre v predstavi vseskozi za boj, boj med človeškim in zatiralskim, boj med dobrim in slabim. Lemarchandove ne maramo, na Franca smo jezni, in se ob tem sprašujemo, kako mi sami delujemo, ali smo podobni tako njej kot njemu.

Reichmanova je v igralsko in miselno zahtevni vlogi izjemna. Prepričljiva od prvega do zadnjega dejanja, tako v drži zdolgočasene in neznosne bogatašinje kot ženske, ki na koncu izgubi razsodnost v želji postati Hilda. Hilda, ki je sposobna imeti rada, Hilda, ki si je nekdo želi in jo pogreša. Odličen partner v predstavi je Miha Rodman, mlad in v besedi neartikuliran. Močan, da nas čudi, zakaj ničesar ne ukrene. Tudi takrat, ko mu v jezi izstopijo žile na vratu. Hilda, ime naj bi v stari nemščini pomenilo boj, vsekakor nadaljuje uspešen začetek letošnje sezone v Prešernovem gledališču. Na potezi je slovenski Janez, ki je milostljiv.