Zelene livade za Miha

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 20. oktober 2014 / 13:50

Miha, generacija moja. Bili smo otroci Sore, travnikov in dreves. Dobesedno zrasli smo na njih in ob njih. Sami sebi smo bili najboljši animatorji. Nismo potrebovali didaktičnih iger in popoldanskih dejavnosti, saj smo imeli en drugega. Makadamska cesta je na naših kožah pustila večje in manjše sledi. Namesto poganjalcev smo imeli lesene skiroje. Če si imel poni kolo, si bil že glavni. Zvečer smo polivali mleko iz kanglic, ko nas je po vasi lovila tema. Vedeli smo, kje lahko rabutamo češnje in kje naredimo ovinek. Pri verouku še nismo imeli delovnih zvezkov. Sveti angel, varuh moj, je bil zadosti, da smo verjeli. Pravil obnašanja ni nihče napisal. Zavedali smo se, kaj je prav in kaj narobe. Nismo imeli tedna otroka in svetovnega dneva pasjih kakcev. Svoje lenobe nismo zalivali s pravicami, saj sploh nismo vedeli, da jih imamo. Nismo razmišljali o svojih stiskah, sestavili smo se iz tistega, kar smo imeli. Vzeli smo letne čase in iz njih naredili dogodivščine. Živeli smo polno, čeprav za današnje generacije revno. Naša komunikacija je bil živa, glasna in jasna. Lahko smo mahali s palicami, brez strahu pred pacifisti. Bili smo otroci. Nikogaršnji projekti. Z nami niso sklepali kupčij o učenju, niso se pogajali za uro spanja in niso nam dali veliko navodil. Življenje naše generacije je bilo preprosto. Zato so bile tudi pesmi na koncertu za Miha takšne. Izbrane za življenje, ki mu je znano, in spodbuda za življenje, ki ga čaka. To je Piki, moj prijatelj. Med iskrenimi ljudmi. Mi smo prvaki. Življenje je lepo. V dolini tihi. Slovenskega naroda sin … Živimo vsak svoje pesmi in sanje. Ampak glasba tega koncerta je imela vse. Spomine na otroštvo, na prijatelje, na družino. Izvajalci na koncertu so risali naše življenje. Še poskočni gimnastični nastop mladih je bil poklon Mihu. Njihovo sporočilo je bilo: Živi Miha, živite vsi. Ne daj se. Vredno se je boriti. Splača se živeti. Nisi sam. Ne daj se, Miha, zasanjani fant, ki verjameš v lepo. Mogoče to pojasnjuje tvoj večni nasmeh. Nekoliko otožen, kot bi se spraševal, kako naj spraviš vso lepoto na papir, na steklo, na platno … Tvoj moker obraz na plakatu, polit z vodo, uporabljen za sporočilo o bolezni, ki te je napadla, je kot izziv njej sami. Tukaj sem, ALS, in še zelo sem živ. Izbrala si me, ampak sedaj sem jaz na vrsti. Sam bom izbral boj, način in konec. To je pogum. Bolezni se rade igrajo izštevanke. An, ban, pet podgan … Kako krivične so videti njihove izbire. Pa vendar, kako sebično vplivajo na nas. Vsakič, ko nismo izbrani, smo veseli. Nikdar nismo dovolj pripravljeni, ko nas doleti diagnoza. Nismo še dovolj živeli, nismo še uresničili dovolj načrtov, nismo prehodili dovolj poti, popili vseh obljubljenih kav, prebrali zanimivih knjig. Vedno nam zmanjka objemov, lepih besed in stiskov rok. Vse to bi si morali dajati vsak dan. Miha, ti si nas spomnil na to. Čeprav še nisi narisal vseh slik, še nisi pretekel vseh kilometrov in povedal vsega, si povezal generacije in nas opomnil, kaj je vredno. Tvoja četa punc in vseh, ki te imajo radi, se je postavila v prvo bojno vrsto in naperila orožje proti ALS. Koncert je šele začetek. Najbrž bodo na tvoj voziček obesile pisano zastavo in ga pobarvale s tvojimi barvami. Prepričana sem, da bodo dirkale s tabo na kakšni tekmi, samo zato, da boš čutil veter v laseh. Vse ti bodo dale, tvoje punce. Tvoji prijatelji, domači, sosedi. Zato Miha, si bogat človek. ALS ti bo veliko vzela in veliko dala. Takšna je njena kupčija. Najtežja in najlepša. Nihče ne ve, kakšen bo zate ta izkupiček. Nekaj pa je zagotovo. Vsak, ki zboli, potrebuje druge. Ljudi, ki so specializirani za nemogoče. Tiste, ki vedno rečejo, da se da. Ljudi, ki jočejo in se veselijo s tabo. Oboje smo danes čutili zate, Miha. Če bi lahko samo to energijo poslali v tvoje telo, bi zmagal. Radostno bi vstal in zaplesal z nami. Tako pa. ALS ti krade tvoj glas, tvoje telo. Ampak ne more ti vzeti, kar je v tebi. Zelene livade bodo ostale.