Visoki leti in nizki padci

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 17. oktober 2014 / 10:35

Janez Janša je zaprt, proti njemu potekajo sodni postopki, že nekajkrat je moral zapustiti vrh slovenske oblasti, a ima še vedno velik vpliv na slovensko politiko, saj njegovo stranko in njeno politiko podpira dobrih 20 odstotkov slovenskega prebivalstva. Kje je torej vzrok za to, da se prvak slovenske opozicije pri padcih vedno ujame? Janez Janša je alpinist in to tak, da vzponov na Triglav sploh ne šteje več. Leta 2006 je z Janino novinarko Tino Horvat po Centralnem stebru priplezal na vrh Lepe Špice in ji nato v reportaži na vprašanje, če mu je kdaj žal, da je predsednik vlade in si ne more večkrat privoščiti alpinističnega razkošja, odgovoril: »To je moja stalna dilema. Pravzaprav sem z njo razčistil v samici. Ugotovil sem, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Samota in grožnje odluščijo nepotrebne zadeve. Ugotoviš, kaj ti je pilo kri in tratilo čas. A me je potem občutek odgovornosti do ljudi potegnil v politiko. Še vedno pa vem, da politika ni moj končni cilj v življenju. Zato tudi še vedno plezam. Bolj kot kaj drugega potrebujem občutek svobode, ko si sam s steno in nič drugega.«

Za razliko od prvaka opozicije Alenka Bratušek takšnih izkušenj nima. Njo sem recimo srečal na poti na Šmarjetno goro. Vendar ima v politiki, ki je precej primerljiva alpinizmu, veliko večje ambicije. Potem, ko jo je že v slovenski politiki iz precejšnje anonimnosti izstrelilo na njen vrh, si je, s svojimi skromnimi izkušnjami na področju alpinizma, zaželela osvojiti še enega od vrhov evropske politike. Alpinizem in politika imata precej skupnega. Tako kot visoko v hribih, se tudi visoko v politiki ljudem pogosto zavrti od oblasti in izgubijo stik z realnostjo. Svetovno znani alpinist Reinhold Messner je pisal o tem, kako je visoko v Himalaji doživljal halucinacije. Te sta z bratom doživljala tudi na gori Nanga Parbat, s katere je Reinhold prišel, brat Guenther, ki je precenil svoje zmožnosti, pa nikoli. Messner je poznal svoje meje in se je znal v visokogorju tudi obrniti, zato je danes še vedno živ.

Podobna pravila veljajo tudi v politiki. Alenka Bratušek bi s treznim razmislekom že na začetku lahko ugotovila, da se spušča v hudo tvegano avanturo, za katero nima podpore niti doma niti v sami Evropski uniji. Slovenski napadi nanjo so bili tako siloviti, da bi morala v Evropi imeti neko res močno zaslombo, ki bi bila zanjo na kocko pripravljena postaviti tudi svojo pozicijo. Po zaslišanju v evropskem parlamentu je bilo bolj ali manj jasno, da jo podpira samo mandatar Jean-Claude Juncker, če ne štejemo tiste skromne četice njenih najtesnejših sodelavcev iz stranke ZaAB, ki so jo spremljali v Bruslju, pa še ti so to počeli predvsem zato, ker so pričakovali, da bodo z njenim mandatom tudi sami prišli do dobro plačanih evropskih služb. V Sloveniji je njena stranka samo še črka na papirju.

Padec Alenke Bratušek z njene višine je zato zelo boleč, saj je priletela na trda tla. Janeza Janšo pa ob takih priložnostih v naročje ujame petina slovenskega prebivalstva.

Komentarji (1)

Marija Zupancic

Dobra primerjava, vendar komentar na vzporejanje politike z alpinizmom: pri politiki gre za smrtonosno komolcanje, s katerim se onemogoca tekmece. V alpinizmu hvala Bogu se ni tako. Tisti, ki plezajo, plezajo zaradi plezanja in zaradi sebe. V politiki dozivljamo sprevrzenost alpinisticnih vrednot!

2014-10-17 12:17:30