Neoznačena lepota

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 11. oktober 2014 / 13:43

Dovški križ (2542 m) - Osrčje martuljskih gora je svet brez markacij. Nanj vodijo neoznačene poti, ki so težje sledljive, treba je poznati prehode, večinoma pa je potrebno tudi alpinistično znanje. Čudovit vrh v Amfiteatru.

Svet martuljskih gora je markacijsko deviški; svet brez markacij, svet, kjer je potrebna veščina gibanja po brezpotju, svet, kjer so po­trebne vsaj osnove alpinističnega znanja. Ja, markantno, fascinantno, prvinsko gorsko območje, ki jemlje dih in v katerega se vsakič znova z užitkom vračamo. Naš cilj bo Dovški križ, ki ga zaradi nažaganega grebena Široke peči ne vidimo iz doline. Kljub zahtevnosti ga lahko prištejemo med lažje dosegljive vrhove martuljskih gora.

Izhodišče vzpona je Poldov rovt v Vratih, 940 m, malce naprej od oznake ceste 10 km. Na drugi strani ceste parkiramo. Na de­sni strani se odcepi kolovoz, kjer stoji tudi velik možic. Kolovoz se usmeri v gozd ter pelje mimo vikenda in se usmeri v levo na stezo, ki se začne zmerno vzpenjati v smeri Rdečega potoka. Desno se odcepi pot čez Brinje oz. brinovo glavo, mi pa nadaljujemo levo do struge potoka. Nadaljujemo po njegovi desni strani in kmalu preidemo na levo stran. Pot se začne strmo vzpenjati in kmalu smo nad manjšim slapom. Strmina je precejšnja in ko dosežemo najnižji krak melišča, ki potem pade čez skalno pregrado, se strmo vzpnemo do konca gozda, kjer dosežemo melišče, ki nam bo ob povratku ponudilo ekspresni sestop. Vzpon po melišču je naporen; pelje nas mimo Malega Matterhorna in se povzpne do Bivaka II, 2118 m, na naši levi strani. Od bivaka nadaljujemo na sedlo med Dovškim križem in Šlevto, 2272 m, ki jo bomo obiskali ob vrnitvi. S sedla se usmerimo levo na melišče, na sredi katerega zavijemo desno in se strmo vzpnemo čez skalno pobočje. Pot preide na travnata pobočja, ki so prepletena s številnimi potkami. Najbolje je izbrati skrajno desno, usmerjajo nas tudi možici. Pot nas vodi proti kratki grapi, mimo skoraj gladke skale, ki me je spominjala na ribo moreno. Na vrhu grape preide pot v desno. Smo na vzhodnem pobočju predvrha in prečimo na njegovo severno stran, kjer je najzahtevnejše mesto na celotni poti. Strmo se spustimo v škrbino in na drugi strani splezamo do možica, ki nas usmeri levo na greben. Sledimo grebenski poti in se tako izognemo zoprnemu grušču pod vrhom.

Vrh nas nagradi z edinstvenim razgledom; na severu, v daljavi je greben zahodnih Karavank, pred nami pa ostre špice od Kukove špice preko Škarnatarice. Globoko pod nami je krnica Amfiteater in ostenje Široke peči. Na zahodu so Oltarji – Kurček, Mali Oltar, neimenovani Oltarji in Veliki Oltar, Rokavi, Škrlatica itd. Edinstven je pogled na triglavsko kraljestvo. Na vzhodu se pokaže Cmir, zadaj Vrbanove špice, še bolj zadaj pa greben Macesnovca, Dimnikov, Luknje peči in Rjavine.

Z vrha sestopimo po poti vzpona; še prej se povzpnemo še na Šplevto in si ogledamo vrh, ki smo ga obiskali. S Šplevte ujamemo krak melišča in ekspresno hitro sestopimo po najdaljšem in najhitrejšem melišču v Julijskih Alpah. Občutek, ko res lahko le vriskaš kot razposajeni Kekec. Od konca melišča sestopimo skozi gozd ob Rdečem potoku do izhodišča.

Za konec pa še subjektiven komentar: do bivaka mi pot ni bila všeč, priznam, a nekje je potrebno pridobiti višino, da se ti odprejo vrata rajskega vrta; Rokavi, Oltarji, Dovški križ itd. Lepota, ki jo besede ne morejo opisati. Lepota, ki jo lahko le doživiš ... Čisti presežek!

Nadmorska višina: 2542 m
Višinska razlika: 1602 m
Trajanje: 8–9 ur
Zahtevnost: 5 / 5