Smrt čustev v tišini hleva

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 10. oktober 2014 / 11:08

Druga letošnja premiera v Prešernovem gledališču, ljudska igra Pri Hlevarjevih Franza Xaverja Kroetza, v režiji Eduarda Milerja, premierne publike ni pustila hladne. Niti je ni ogrela, ampak jo je presunila.

Kranj – Toliko človeškega brezčutja in primitivnosti, priučene grobosti, duhovne bede, verbalne pohabe, vsesplošne omejenosti in tako veliko vsega, kar človeka ropa dostojnega življenja, v uri in pol gledalcu zapre usta. Tišina. Začetek nove sezone v Prešernovem gledališču je bil z ljudsko igro Pri Hlevarjevih dovolj šokanten, da je dolgotrajen aplavz sledil šele po trenutku tišine. Prešernovo gledališče tudi z novo predstavo sledi kritičnemu pogledu na družbene anomalije, tokrat pa se že tretjič v zadnjih letih podaja tudi v zakladnico povojne nemške dramatike.

Družina Hlevarjevih živi na kmetiji nekje v Bavarskih hribih. Oče (Borut Veselko), mati (Vesna Jevnikar) in petnajstletno mentalno prizadeto dekle Beppi (Vesna Slapar), ki se je starša zaradi njenega stanja sramujeta in jo fizično in psihično maltretirata. Na kmetiji živi še hlapec Sepp (Peter Musevski), ki dekle spolno zlorablja. Že uvodna scena Hlevarjevih pri obedu nam da vedeti, da v predstavi ne bo lepega. Četverica ni sposobna na kulturen način komunicirati med seboj, oče se godrnjaje pogovarja sam s sabo, mama je zadirčna in ukazovalna, hlapec na nizki stopnji besedne artikulacije, dekle je kot nekakšen odpadek in ima težave z izgovorjavo. Pod kožo vam bo zlezel občutek, da nihče nikogar ne mara, da so vsi vsem odveč in da so po sili razmer skupaj v tisti »štali«. Hlevskem vzdušju je prilagojena tudi izvirna in zgodbi zelo domača scenografija, ki jo je podpisal Branko Hojnik. Med tistimi škrbastimi deskami, stajami in slamo se počne vse, obeduje, počiva, opravlja potrebo, seksa, vozi z vrtiljakom, abortira … in vse to se počne živalsko brez kakršnekoli empatije med glavnimi liki. Nekako se nam zdi, da je to ves svet, ki ga na »hlevarjevini« sploh poznajo.

Kroetzovo besedilo je bilo prvič uprizorjeno leta 1972 v Hamburgu in je zaradi svoje brutalnosti takrat po Nemčiji zbudilo precej polemik. Igra je za kontroverzno veljala še leta po tem in za tako jo imamo tudi štirideset let kasneje, ko tako burnega odziva sicer ne more več doseči, nam pa vsekakor pomaga odstirati, kakšen je naš odnos do drugačnih, kako smo nestrpni do njih in smo hkrati nezmožni pridi do človeka. Danes se lahko iz preteklosti učimo, kako naš svet, sicer na sodobnejše drugačen način, spet lahko postane čustveno in duhovno prazen. Mar nimate občutka, da v prvo vrsto spet stopa primitivizem. Odrsko dogajanje nas kar sili k povezavam z aktualnim trenutkom, ki je v mnogočem v odnosu človek – človek enako brutalen, čeprav navzven ne tako grob kot v predstavi. Predstava nima veliko besedila, pogosto govori tišina. Mar ni grozen občutek, ko se vam zazdi, da se Beppi šele skozi posilstvo osvobodi, da skozi te zlorabe doživi nekaj lepega, po razkritju pa se spet vrne v življenja kletko, od koder ni izhoda. Ustvarjalni tandem režiser Eduard Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska sta tudi v najmanjših podrobnosti znala pokazati in poudariti vso bedo človeških ne-odnosov, v zgodbi, ki vse do samega zaključka ne popušča, se lahko dokažejo tudi igralci.

V glavni vlogi Beppi nastopa izjemna Vesna Slapar, ki se je do potankosti vživela v lik, bodisi v vsem, kar prinaša njena mentalna prizadetost, od giba, govora, komunikacije, do različnih čustvenih stanj, v katerih naj se dekle nahaja. Tudi »božji otroci« imajo čustva. Vloga bo nedvomno še nekaj časa »šla« s Slaparjevo. Prav tako se je v liku Seppa odlično znašel Peter Musevski. Grob in neandertalski, a hkrati dober in ustrežljiv. Hlevsko sliko dopolnjujeta Borut Veselko in Vesna Jevnikar, ki posebej izstopata v odločitvi, kaj narediti s hčerinim še nerojenim »pankrtom«. Suverena v svojem početju, hkrati pa ujeta v lastno bedno življenje.