Vida Uršič in Laura Šimenc

Laura in Vida

Kolesarki, ki sta vsaka na svoj način zaznamovali slovensko kolesarstvo.

Laura Šimenc in Vida Uršič, Gorenjki, ki ju povezujejo strast do kolesarjenja, osvojeno odličje na minulem svetovnem prvenstvu in Kamnik.

Laura je članica kamniškega KD Alpe, sicer pa Blejka. Vida prihaja iz Kamnika, velja za pionirko in legendo slovenskega ženskega kolesarstva. Zadnja leta nastopa v dresu Trbojskega kluba Bam.Bi. Na svetovnem prvenstvu za amaterske kolesarje, ki je konec avgusta potekalo v Ljubljani, sta nastopili v dresu slovenske reprezentance, prvenstvo pa obe kronali z medaljo. Laura z zlato in naslovom svetovne prvakinje na cestni dirki v kategoriji do 34 let, Vida pa z bronom, ki si ga je priborila v vožnji na čas.

Za 24-letno Lauro Šimenc, nekdanjo triatlonko, ki se je komaj lansko leto zares »usedla na kolo«, je naslov svetovne prvakinje izjemen uspeh. Vida Uršič, nekdanja članica jugoslovanske in slovenske reprezentance, ki je nastopala pod okriljem svetovne kolesarske zveze UCI, ima za seboj bogato kariero in vrsto uspehov, tako iz časov profesionalnega kolesarjenja kot iz zadnjih let, ko tekmuje v amaterskih vrstah. Z njima smo se pogovarjali na sončno jesensko soboto, seveda največ o kolesu in vsem, kar sodi zraven.

»Domače« svetovno prvenstvo je za nami. Kaj vama pomeni nastop na prvenstvu in seveda osvojeno odličje?

Vida: »Nastop mi zagotovo pomeni potrditev mojega dela skozi sezono, medalja pa prav tako. Še ena v moji zbirki in seveda sem je vesela.«

Laura: »Zame je nastop na SP predstavljal vrhunec sezone, potrditev dobrega tempiranja treningov in forme, preizkušnja volje in ugotovitev, kam spadaš med svetovno konkurenco. Na­slov svetovne prvakinje pa mi pomeni največ, kar lahko v amaterskem kolesar­stvu dosežeš, prav tako potrditev, da je bila forma dobra in »glava taprava«.«

Kdaj najbolj uživata na kolesu? Tisti kilometri, ki privabijo nasmešek na obraz ...

Vida: »Vsekakor najbolj uživam na dirki ali pa treningu v družbi svojih kolesarskih prijateljev.«

Laura: »Najbolj uživam, ko grem na trening brez posebnih pričakovanj, z manjšo skupinico sovoznikov. Ko po urici ogrevanja, ko nimam še nobenega občutka, začne leteti, noge se vrtijo, sonček sije, s klančki in hitrimi spusti, in naenkrat prevozimo več kot 100 km, vmes se obvezno ustavimo na kakšni kavici, malici in klepetu.« 

Kako vajino udejstvovanje spremljajo družina, prijatelji, znanci?

Vida: »Včasih, ko je šlo bolj zares, je bilo težje, čeprav me je vseskozi podpiral mož in drugi športni prijatelji. Takrat sem bila nekakšna črna ovca in okolica ni bila preveč prizanesljiva do mojega dela. Zdaj je to drugače. Skoraj vsak se že rekreira in je to nekaj običajnega. Tudi ko mene, ki nisem več pri najmlajših, vidijo na kolesu (smeh).«

Laura: »Veliko podporo imam s strani družine, so navdušeni, vendar mi vedno pravijo, da ni tako važen rezultat kot to, da se imam fajn in da sem zdrava. Obe babici spremljata moje nastope – ena bi sicer raje videla, da bi kaj več postorila doma, kot da grem na kolo. Je pa potem toliko bolj vesela, ko dosežem dober rezultat in mi skuha kakšno dobro kosilo, z mesom seveda – v naši družini so vsi, razen naju, vegetarijanci (smeh). Za očeta sem, kot pravi, motivacija, da gre večkrat teči okoli jezera, mami pa mi je ravno spletla mavrične gamaše (smeh). Sestri imata svoji karieri (profesionalna baletka in diplomirana geografinja na Irskem), vendar smo vse ves čas na vezi in se veselimo uspehov ena druge. Največja moja podpora je zagotovo Miha, moj fant, z nasveti, motiva­ci­jo ... pa tudi prijatelji seveda in klubski kolegi. Super je, ko imaš tak krog ljudi okoli sebe.«

Vida, bi karkoli spremenila, če bi se lahko vrnila v leta, ko si dirkala za reprezentanco še v času Jugoslavije. Takrat nisi oziroma niste imele pogojev, da bi lahko trenirale in nastopale na pravi profesionalni ravni?

Vida: »Pogoji pri nas so bili takšni kot so bili – ne preveč dobri za ženske v tem športu. Tu ni kaj dodati. Vso srečo pa smo takrat imele, da nas je financiral italijanski sponzor. Uredil nam je vse nastope, bivanje, del materiala in del potnih stroškov. Dirkale smo dovolj in se merile z vso takratno svetovno elito. Danes, ko gledam na tiste čase, lahko rečem, da sem vesela, da se mi je to zgodilo in da sem imela priložnost spoznati in doživeti kolesarstvo na takšen način.«

Laura, kje se vidiš čez nekaj let, kaj bi rada počela in kakšno mesto ima »kolo« v načrtih za prihodnost?

Laura: »Želim si postati seveda še boljša kolesarka, saj najboljša leta za to še prihajajo. Izboljšati želim vse elemente kolesarjenja, tudi sprint in kronometer. Vse to prinese več izkušenj, zrelejši pogled na kolesarjenje ... Seveda je želja vsakega kolesarja, da se izogne padcem in poškodbam. Si pa nekako nerada postavljam velike načrte za prihodnost in se raje prepustim toku ter sproti ugotavljam, kje bom preizkusila srečo. Želim si tudi službo, ki me bo izpolnjevala in mi omogočala, da bom v službo in nazaj lahko pridirkala s kolesom (smeh). Skratka službo, ki mi bo dopuščala, da bom lahko še naprej trenirala.«

V »kolesarski karavani« sta se spoznali letos. Vida, kaj najbolj občuduješ pri Lauri, in Laura, kaj je tisto, kar najbolj ceniš in spoštuješ pri Vidi?

Vida: »Laura je ambiciozna, nadarjena in uglajena mlada dama. Hitro srka znanje. Želim ji več nastopov zunaj med sebi enakimi. Nič strahu, ne grizejo, naučiš pa se ogromno. Pravim, da se vedno uči od tistih, ki so tekmovali in dosegali rezultate, teorija pa je v knjigah.«

Laura: »Vido sem spoznala letos, ko sva skupaj začele tekmovati v pokalu Slovenije. Že na prvi vtis zelo prijazna in iskrena oseba, sem pa takoj na dirkah opazila njen start. Vidi se, kako obvlada kolo. Kmalu sem izvedela, da je bila Vida prva slovenska profesionalna kolesarka. Občudovanja vredno je, da se po tolikih letih kolesarjenja in tekmovanj še vedno z veseljem usede na kolo in pride dirkat z nami, hkrati pa dosega takšne rezultate. Mi je pa posebej ostal v spominu njen nasvet po svetovnem prvenstvu, da bom imela veliko takšnih in drugačnih ponudb, ampak moram biti pametna in sama najprej vedeti, kaj in kako želim naprej.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / četrtek, 19. maj 2011 / 07:00

Od rib najraje peče svinjsko ribico

Čevapčiči, kotleti, svinjski vrat, pa ribica ... Na tanko narezana paprika, paradižnik, bučke - pač kar komu prija ... Mmmmm ...

Objavljeno na isti dan


Kronika / sreda, 13. maj 2020 / 22:41

Planinko presenetil led

Bohinj – Pri Koči na Planini Jezero si je v nedeljo popoldan planinka poškodovala nogo. Stopila je na led in grdo padla. Planinka je bila primerno opremljena, led pa jo je presenetil, saj je bila o...

Jesenice / sreda, 13. maj 2020 / 22:39

Evropski denar za energetsko sanacijo vrtca

Jesenice – Občina Jesenice se pripravlja na energetsko sanacijo Vrtca Jesenice – enote Angelce Ocepek. Projekt je po ocenah vreden 1,1 milijona evrov, jim je pa uspelo pridobiti 350 tisoč evrov sre...

Slovenija / sreda, 13. maj 2020 / 22:39

Otroški parlament na spletu

Trideseti nacionalni otroški parlament je letos zaradi koronavirusa potekal po spletu, mladi so razpravljali o poklicni prihodnosti.

Gospodarstvo / sreda, 13. maj 2020 / 22:32

Neizprosen boj za državna kmetijska zemljišča

V slovenskem kmetijstvu sicer že nekaj časa poteka koncentracija – zmanjšuje se število kmetij in hkrati povečuje njihova velikost, a kljub temu so kmetije še vedno majhne, po velikosti so...

Kultura / sreda, 13. maj 2020 / 22:31

Razgaljene lisičje strategije

Radomlje – Prejšnji torek smo na kulturni strani Gorenjskega glasa objavili pogovor s slikarjem, grafikom in profesorjem Črtomirjem Frelihom in ga oplemenitili s številnimi risbami (in jih podvojil...