Delovna sobota

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 8. oktober 2014 / 10:52

Dne 27. septembra so na mnogih šolah imeli delovno soboto. Tudi pri nas. Trije otroci in mati smo imeli šolo, mlajša dva in oče so bili doma. Takoj se strinjam z delovno soboto, če imamo športni dan in je lepo vreme. In točno to je bilo zadnjič. Dijaki lahko sami predlagajo hrib. Najbolj glasen je bil fant s Selške doline: »Pojdimo na Ratitovec.« Seveda. Takoj zagrabim. Raje grem na spodobno goro, kar Ratitovec je, kot na kucelj. Moji dijaki so že četrti letnik. Nekdo prosi: »Ali grem lahko z avtom, v Železnikih imam tekmo?« Še trije sošolci se nabašejo v njegov avto. V Železnike so še znali pripeljati, odcep za Prtovč so zgrešili. Skoraj so bili že v Davči, ko ugotovijo, da to ni to. Tedaj bistroumno nekdo predlaga, naj vklopijo GPS. Profesor na fakulteti je pogosto ponavljal: »Karto čitaj i seljaka pitaj.« Danes mladina raje zavrti telefon ali gre po možnosti na Facebook pogledat, kam je treba. Vprašati domačina za pot je vendar sramota. Pričakamo zamudnike, nekateri so že nervozni in grejo zato z enim učiteljem naprej. Tako se razdelimo in ko z najmanjšo ekipo hodim na goro zadnja, premišljujem, da smo vzorčni primer, kako se s skupino ne hodi v hribe. Dobro, da so četrti letnik, saj bodo znali. Prva pomoč je le pri enem sprem­ljevalcu. Morali bi biti v strnjeni koloni, en učitelj spredaj, eden v sredini in seveda so vedno tudi najpočasnejši zadaj. Markirana pot na Ratitovec kaže uro in pol hoda. Dijaki so bili na vrhu v 45 minutah. Sprašujem se, če sem sploh še za to delo? Na vrh sem prišla v uri in dvajsetih minutah. Dan je bil lep, človek se rad malo razgleda. Najlepše je z gore gledati dol. Dijakom je pač pomembna minutaža. Saj z domačimi ni nič bolje. Moram jih navdušiti, zakaj bi sploh šli v hribe, potem dirkajo na goro, se vmes lovijo in skrivajo. Na vrhu zavijajo z očmi, češ mami, vedno te čakamo. V avtobusu eden od mladeničev reče, da ga jutri bolela zadnjica. Halo, zmernost je mati modrosti. Kaj hočeš, le kar izkusiš na lastni koži, nekaj velja. Dijaki precej tarnajo, zakaj morajo iti na športni dan. Nekateri pravijo: »Imam bonus od prostovoljnega dela lani,«, nekateri so bili na gostovanju v Italiji, nekaterih ni, drugi so zboleli. »Ali mi lahko oče napiše potrdilo, da delam v vaški akciji?« »Na kmetiji je delo.« »Ne, če te ne bo, boš moral ta dan nadomestiti.« Na vrhu identificiramo razgledne točke. Fantastičen pogled: do Julijcev, Karavank in Kamniških Alp. Naši kolegi so na Lubniku, Blegošu, Jakobu, pomahamo jim. Dijak, ki se je zelo upiral pohodu, reče: »Učiteljica, res je lepo, splačalo se je iti.« Morda je to za mnoge dijake zadnji »obvezni« vzpon v hribe, potem mnogo let ne bodo šli nikamor. Pa je le vredno težiti in vztrajati. In moje delo ima še smisel. Tako kot doma. Vesela sem, da je dijak izrazil navdušenje, povedal svoja občutja. Kadar eden izrazi mnenje, jih vedno vsaj polovica misli podobno. In kako je bilo doma? Janez je z malima dvema skočil na Jakoba. Ta veliki trije so imeli v šoli kulturni dan. Mati je prišla domov zadovoljna in malo utrujena. To pomeni, da bo dala čez konec tedna mir. Ne bo treba nikamor drugam v hribe. Še sreča. Naj ima torej vedno v soboto športni dan, pa bomo mi imeli mir.