Risanke in najstniške nanizanke

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 29. september 2014 / 10:07

O prednosti in škodljivosti gledanja televizije smo si starši dokaj enotni. Mora biti ravno pravšnja mera, ob pravem času in s pravim komentarjem. Starši naj bi spremljali programe, ki jih gledajo otroci, in določali čas, ki ga preživijo pred televizorjem. Če so oddaje zanimive, ta čas podaljšamo, če gre za ležerno odklapljanje od zunanjega sveta in buljenje v ekran, ga skrajšamo. Stvari so videti dokaj preproste. Ob dodatni ponudbi otroških programov potrebujemo nekaj več odločnosti kot sicer, ampak važno je, da vemo, zakaj to počnemo. Jesenski in zimski čas prinašata nekoliko manj zunanjih aktivnosti in zato je tudi televizor bolj privlačen. Ob vsem tem se mi zdi pomemben tudi čas, ko skupaj z otroki gledamo televizijo. Če gledamo risanke z mlajšim otrokom, bomo hitro ugotovili, kateri junaki ga privlačijo in kaj mu je všeč. S temi spoznanji smo mu bliž­je in lažje vplivamo nanj. Sliši se čudno, ampak televizija nam je lahko v pomoč pri vzgoji. Mnogi starši ne vidijo smisla v tem, da gledajo risanke, čeprav je smisel tudi v dodatnem času, ko naše noge počivajo. Smisel je v spoznavanju otroka in v navajanju otroka na kritično presojanje o kvaliteti, ki jo oddaje ponujajo. To pa lahko dosežemo le, če televizijo gledamo. Ni potrebno, da smo strokovnjaki. Dovolj je zdrava presoja o tem, kaj risanka, oddaja ali nanizanka ponujajo. Včasih otroci sami ugotovijo, da se zadeve ponavljajo in izločajo nekvalitetne ponudbe. Vendar to otroci naredijo le, če jih na to navadimo. V nasprotnem primeru postajajo nekritični odjemalci današnje ponudbe. Tako postane gledanje televizije samo odklop od sveta in nič drugega. Nagovarjam vas, da glejte, kar gledajo vaši otroci. Potrebno je narediti samo miselni preklop iz odraslega razmišljanja v otroški svet, kjer se dogajajo vse te zabavne animacije. To je še najtežje, kajti mislimo, da je to samo za otroke. Kmalu boste ugotovili, da so starši, ki poznajo svoje otroke in vedo, kaj gledajo, in starši, ki se jim tudi sanja ne, kaj gledajo njihovi otroci. Iz malega zraste veliko. Od risank boste čez nekaj let spoznali nanizanke za najstnike. Mogoče jih na začetku ne boste razumeli in boste mislili, da otroci tega ne potrebujejo. Če smo pri tem zelo natančni, res nihče zares ne potrebuje televizijskih oddaj. Brez njih bi vsi preživeli. Tudi brez večernih poročil, okroglih miz in ostalih oddaj za odrasle. In še marsičesa. Ampak kar imamo, izkoristimo za učenje. Možgani so naša lastnina in dobili smo jih za uporabo. Najstniški naj bi bili bolj zapleteni in manj razumljeni. Nanizanke so lahko most do njih. Poglejmo njihove najljubše oddaje. Ne komentirajmo jih ves čas. Samo glejmo jih. Večno odraslo pametovanje najstnike ubija. Vsaj tako mislijo. Včasih najbrž tudi upravičeno. Sama sem težko preklopila od risank do najstniških nanizank. Moja hitra presoja je bila, da je to samo ameriško nakladanje in zapravljanje časa. Vendar ni. Situacije v nanizankah so prav takšne, ki mučijo naše otroke. Sklepanje in vzdrževanje prijateljstev, komuniciranje preko vseh novodobnih naprav, ki prinašajo različne zaplete, konfliktne situacije s starši in z učitelji, z mlajšimi brati in sestrami … Vsega po malem najdemo v tem svetu najstniških nanizank. Tudi veliko idej za ustvarjalno preživljanje časa, za praznovanja in za samostojnost. Všeč so mi. Tako kot so mi bile všeč risanke, ki so sporočale, da je lepo biti otrok. Mogoče se le premalo pogovarjamo z najstniki o stvareh, ki jih mučijo. Šala o mozolju je v nanizanki slišati bolj smešna kot iz naših ust. Ne nagovarjam vas, naj postane televizija vaša najboljša prijateljica. Prav tako ni sporočilo, da se zavalite z otrokom na kavč z vrečko čipsa. Rada bi vam samo povedala, da dokler ne poznamo, ne vemo. In včasih je prav, da vstopimo v drug svet in pogledamo nanj na drugačen način. Potrebujemo povabilo in otroci nas vabijo na različne načine. Oglejmo si njihov svet na njihov način. Potem pa pojdimo nazaj v svojega in pomislimo, v katerem se otroci počutijo bolj sprejete, bolj razumljene, bolj slišane, bolj ljubljene. Mogoče nekateri tudi zato rajši preživijo več časa v družbi televizije in računalnika, kot pa s svojimi starši.