Orgle Jobsta pripeljale v Žiri

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. september 2014 / 12:25

V Žireh se že od spomladi vrstijo številni dogodki v sklopu praznovanja 100. obletnice postavitve Milavčevih orgel v Žireh in 120. obletnice rojstva organista, zborovodje in skladatelja Antona Jobsta, ki je v Žireh deloval skoraj sedemdeset let.

V Žireh letos zaznamujejo stoto obletnico postavitve orgel, spominjajo pa se tudi 120. obletnice rojstva Antona Jobsta, ki se je v Žiri preselil, ko je župnik Josip Logar iskal dobrega organista. Za novozgrajeno žirovsko cerkev so namreč pripravljali nove orgle, takrat največje na podeželju. Orgle je leta 1914 izdelal orglarski mojster Ivan Milavec. Žirovske orgle so po besedah organista Toneta Čadeža Milavčevo zadnje delo, 37. po vrsti, in druge največje v njegovem opusu, takoj za orglami v ljubljanski stolnici. Mojster sam naj bi jih imel celo za svoje najboljše delo. Vodja ljubljanske Orglarske šole profesor Stanko Premrl je za organista v Žireh predlagal mladega Jobsta. Kot je poudaril Tone Čadež, ki je bil tudi Jobstov učenec, je bil prof. Premrl Jobstu trdna opora tako v življenju kot pri študiju glasbe. »Jobst je študij triletne Orglarske šole končal v dobrih dveh letih z odličnim uspehom. Že med študijem je profesorja Premrla občasno zamenjeval na koru ljubljanske stolnice.«

Anton Jobst se je tako po Čadeževem pripovedovanju v oktobru leta 1912 s poštnim vozom napotil v Žiri. »A bolj ko se je Poljanska dolina ožala, bolj je bil prepričan in odločen, da ponujenega mesta ne bo sprejel. Ko pa se je odprla žirovska dolina in je v Žireh našel že delujoči, dokaj dober mešani pevski zbor, ki mu je manjkal samo še dober vodja, se je odločil, da bo glasbeno deloval in ustvarjal med Žirovci.« In to zelo uspešno, saj je zbor z vsako vajo pridobival na kakovosti, Jobst pa je pri devetnajstih letih doživel tudi natis prve svoje skladbe. Med prvo svetovno vojno so ga vpoklicali v nemško vojsko, domov pa se je vrnil s štirimi medaljami za hrabrost. Takoj je spet začel organizirati zbore, z njimi vaditi in jih usmerjati v nove smeri glasbe. V Žireh se je leta 1922 tudi poročil z Marijo Kathern iz Ljubljane, ki je bila sopranistka v stolnem pevskem zboru. »Z občasnimi in dodatnimi službami v hranilnici, konzumnem društvu, krajevnem matičnem uradu in v tovarni športne obutve, kasnejši Alpini, je Jobst večino svojega življenja preživel v Žireh,« je pojasnil Čadež in dodal, da se je posvetil predvsem glasbi, tako na cerkvenem kakor tudi posvetnem poustvarjalnem in ustvarjalnem področju. »Veliko je komponiral, vodil cerkveni zbor, številne posvetne zbore, igral klavir in orgle, učil v osnovni in glasbeni šoli ter v gimnaziji, vodil je salonski in pihalni orkester.« Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po Čadeževih besedah obdobje med obema vojnama, pri čemer so bile orgle prve, ki so ga zaposlovale. V Cerkvenem glasbeniku, Pevcu, Zborih in v samozaložbi so izšla mnoga dela, ki jih je napisal za moške in mešane zbore ter za glas in klavir.

Po drugi svetovni vojni so ga prisilno preselili na Koroško, kjer je poučeval na Glasbenem konservatoriju v Celovcu, v Žiri pa se je vrnil leta 1947. Po upokojitvi leta 1950 se je še bolj posvetil glasbi, saj je honorarno poučeval v glasbeni šoli, komponiral, vodil cerkveni in posvetni mešani zbor, bil je tudi kapelnik pihalne godbe Alpina, za katero je prirejal skladbe in jo vodil do leta 1965. Tega leta je prejel odlikovanje predsednika Tita za zasluge za narod s srebrno zvezdo. Od tega leta naprej, je poudaril Čadež, pa so se nagrade kar vrstile. Med drugim je leta 1975 dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin, za uspešno in dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti pa tudi Gallusovo zlato značko in plaketo. Leta 1974 ga je papež Pavel VI. odlikoval z redom viteza Gregorija, kar se šteje za najvišje možno odlikovanje za laike v rimskokatoliški cerkvi. V svojem življenju je po besedah Toneta Čadeža Anton Jobst ustvaril več kot 600 glasbenih del, količinsko več na področju posvetne glasbe, kakovostnejša pa so njegova dela na cerkvenem področju.

Prav Jobstu pa gre tudi zasluga, je poudaril Čadež, da žirovske orgle veljajo za najbolj vzdrževane orgle v ljubljanski nadškofiji. Tako se je o njih izrazila nadškofijska komisija za orgle, ki jih je pregledala, preden so se v letu 2006 lotili njihove obnove. Orgle je leta 2006 generalno očistil in obnovil mojster Marijan Bukovšek iz Medvod. »Opravil je odlično delo. Tako obliko kot intonacijo in uglasitev je ohranil v izvirnem stanju, dodano je bilo samo nekaj manjših dodatnih mehov zaradi stabilnejšega zraka in posledično hitrejšega odzivanja orgel,« je pojasnil Čadež. Orgle imajo romantično dispozicijo in pnevmatsko trakturo. Prvotna dispozicija, je razložil Čadež, je imela 33 registrov, vendar jih je z dodatki in spremembami na koncu prišlo 38. »V dveh ločenih omarah iz trdega, jesenovega lesa globine 3,1 metra, širine 3,2 metra in višine 4,6 metra, za kateri je načrt izdelal Ivan Vurnik iz Radov­ljice, je 2262 piščali. Največja meri prek šest metrov, najmanjša pa le 18 centimetrov.« Pod piščaljem, je nadaljeval, sta dva mehova, ki se napajata z zrakom iz ventilatorja, ki ga še vedno poganja električni motor, narejen v tovarni Škoda na Češkem. Omari je izdelal domačin Jakob Demšar, rezbarije pa Ivan Buh z Vrhnike s pomočnikom Ivanom Paglavcem. Po njunem odhodu v vojsko je delo dokončal Josip Šubic iz Gorenje vasi, ki je poskrbel tudi za pozlatitev. Barvno steklo med obema orgelskima omarama je po Vurnikovem naročilu izdelal Karel Rohrbuk z Dunaja. »Slika je nastala po zamisli Vurnikove žene Helene in predstavlja Marijo, prvo krščansko pevko, ki poje svoj slavospev.«

Kot zanimivost je Čadež še navedel, da v povezavi s postavitvijo žirovskih orgel obstaja podrobna korespondenca med naročnikom orgel in izvajalcem del, ki je bila objavljena v Cerkvenem glasbeniku leta 1921. Iz tega dopisovanja je mogoče tudi izvedeti, da so za orgle odšteli 16814 kron, kar bi po preračunu iz takratnih valutnih razmerij danes znašalo okrog 64 tisoč evrov. Toliko, kot so takrat plačali za nove orgle, je bila pred osmimi leti vredna samo njihova obnova, je ob tem dodal Čadež. Nove orgle takšne velikosti pa bi bile danes po njegovih besedah vredne od 500 do 600 tisoč evrov.

Še zadnjega izmed dogodkov, s katerimi so zaznamovali omenjena dva pomembna jubileja v Žireh, bodo pripravili danes ob 19.30 v župnijski cerkvi v Žireh. Prisluhniti bo mogoče orgelskemu koncertu prof. Toneta Potočnika, pri čemer bodo omogočili tudi video prenos s kora na platno v cerkvi.