Mirno vojaki spite večno spanje

Besedilo: Nataša Budna Kodrič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 15. september 2014 / 12:27

Žrtve prve svetovne vojne

V prvi svetovni vojni je po grobih ocenah padlo ali umrlo preko 5000 vojakov z Gorenjske. Vseh vpoklicanih z območja, ki sega na jugu do Šentvida in Dola nad Ljubljano, na vzhodu do Trojan in Tuhinjske doline, na severu do Jezerskega in Kranjske Gore, na zahodu pa do Bohinja in Žirov, je bilo po grobih ocenah okrog 24 tisoč mož in fantov.

Že na začetku vojne je na fronte odrinilo več kot 10.000 Gorenjcev. Naborne komisije niso bile malenkostne in so za sposobne potrjevale tudi tiste, ki so bili na mirnodobnih naborih zavrnjeni. Glavno besedo pri ugotavljanju sposobnosti niso imeli več zdravniki, pač pa vojaški povelj­niki. V vojnih letih so se nabori vrstili vse pogosteje, kriteriji za sprejem v vojsko so se nižali, potrjevali so celo umsko nesposobne. Obenem so k vpoklicu pozivali vedno mlajše letnike, komaj 17 in 18 let stare fante. Proti koncu vojne so bili to mladeniči, ki so odraščali že v vojnih letih, v pomanjkanju hrane ter ob velikih fizičnih in duševnih naporih. Zato ni presenečenje, da se je v zadnjem vojnem letu močno povečalo število jetičnih bolnikov in da je po ocenah sodobnikov več teh mladih vojakov umiralo v zalednih bolnišnicah kot na bojiščih.

Tudi gorenjski vojaki so delili usodo drugih avstro­ogrskih bojevnikov. V prvih bojih ob koncu avgusta in začetku septembra 1914 so bile njihove vojaške enote razbite na vzhodni fronti, številni so bili ranjeni ali ubiti, še več je bilo ujetih. Mnogi so preprosto izginili in so bili po vojni razglašeni za mrtve.

Vojaki pa niso umirali samo od ran in bolezni, številnim se je omračil um ali pa so si sami vzeli življenje iz strahu, da bi morali umreti na še strašnejši način. Takšnih je bilo nekaj tudi med gorenjskimi vojaki. In tragično je, da vojakov, ki so storili samomor doma med dopustom, niso prišteli k vojnim žrtvam – ne v času vojne in tudi ne po njej. Na spomenikih ni bilo prostora zanje.