Rodila se je hči

Alenkin svet, 1. del

Zadnjih dvajset in še malo let, kar pišem usode, si nemalokrat želim, da bi imela čarobno paličico, s katero bi pomagala odganjati sogovornikom skrbi, žalost, trpljenje. Žal to ni mogoče, kar je, konec koncev, tudi prav. Napake, ki jih storimo, nam pomagajo, da se naučimo, kako preživeti, in da sploh lahko stopamo čez polena, ki nam jih mečejo pod noge.

Brez polen, ki si jih je kar precej sama zmetala pod noge, bi bilo tudi Alenkino življenje danes drugačno. Verjetno bi bila zadovoljna gospodinja, upokojena, s kopico vnukov, na katere bi pazila, vsak dan bi gledala mehiške nadaljevanke, pila kavo s sosedami, enkrat tedensko hodila na balinanje in – če bi bilo denarja dovolj – se kdaj udeležila tudi kakšnega upokojenskega izleta.

»Žal imam pri dvainšestdesetih letih le dvanajst let delovne dobe, nikoli ne bom imela varne pokojnine, še manj udobja jutranjega počivanja in spanja,« mi reče, ko me sprejme na pragu stanovanja, ki si ga delita s hčerko.

»Še dobro, da imam njo. Pa tisočkrat hvala bogu in vsem svetnikom, da se je otrok vrgel po očetu, ne pomeni. To pomeni, da ima delovne navade, je trmasta, vztrajna in odločna. Vsega naštetega meni niso vtepli v glavo, zato me je veter nosil sem in tja,« še doda, preden prinese na mizo kavo, tisto pravo, bosansko, kakršno so nekoč kuhali njeni predniki.

Alenka je prišla v Slovenijo s prvimi vali delavcev iz Bosne že kot dvomesečen dojenček. Njena mama je bila nezakonska mati, od doma je na skrivaj ušla zato, ker se ji z dojenčkom, ki ni imel očeta, ne bi dobro pisalo. A tudi v Sloveniji ni imela obstanka. Nekega dne je otroka pustila pri svoji stanodajalki z besedami, da se »takoj vrne«, a se to ni zgodilo. Našla si je neko zvezo, ki je tihotapila ljudi čez mejo, takrat, ko je Martina, ki je pazila na dojenčico, ugotovila, da jo je nekdo pošteno potegnil za nos, je bilo prepozno. Družba si je malo deklico podajala iz rok v roke, do prvega rojstnega dne se je izmenjalo kar nekaj družin, ki so skrbeli zanjo.

Alenka je imela že štiri leta, ko se ji končno na­smehne sreča: posvojil jo je zakonski par, ki ni mogel imeti otrok.

»Bila sem divji, nevzgojen otrok, ki ga je bilo težko imeti rad. To so bili časi, ko se je takšne, kot sem bila jaz, še veliko kaznovalo. In tudi moja nova starša se kazni nista izogibala. Za vsako malenkost sem morala klečati, zapirala sta me v shrambo, zvečer sem pogosto legla lačna k počitku. Mama je še imela malo srca zame, on pa čisto nič. Bil je trd in neizprosen, prepričan, da bo edinole s kaznijo ukrotil mojo bosansko kri …«

V prvih razredih osnovne šole je bila Alenka zelo pridna učenka. Starša sta jo naučila, bolje rečeno, zdresirala, da je imela lepo pisavo, božansko je risala, pela v otroškem zborčku.

»Potem pa je oče kar na lepem pričel piti. Ne vem točno, kaj sta imela z mamo – o teh stvareh se nista nikoli pogovarjala z mano, niti pozneje ne – predvidevam pa, da so mu šle do živega zbadljivke o jalovosti, ki jih je bil pogosto deležen. Včasih so moški več dali na svojo čast, v kateri je imela zmožnost zaploditi otroka pomembno mesto. Skratka, z mamo sta se vedno bolj prepirala, kriva sem bila pa jaz. Z mamo sva tudi bežali, saj je bil v pijanosti zelo nasilen. Ko je bil trezen, je sedel na divanu, v kuhinji in se jokal. Mislim, da od takrat naprej ne prenesem moških, ki se smilijo sami sebi! Nevzdržno stanje se je nadaljevalo vse do mojega osmega razreda, potem pa sta se starša ločila, z mamo sva se preselili k njeni sestri, bilo je rečeno, da začasno, a tam sva potem po spletu okoliščin tudi ostali. Zgodilo se je namreč, da je sestra hudo zbolela za rakom, v manj kot treh mesecih po najinem prihodu smo jo pokopali. Moja mama je po nekem samoumevnem pričakovanju postala mama tudi trem nečakom. Ker je hodila še v službo, sem se morala v »deklico za vse« spremeniti vsako popoldne, ko sem prišla iz šole. Takrat sem obiskovala že srednjo grafično šolo, od vsakodnevne vožnje sem bila na smrt utrujena, od učenja pa prav tako. A me nihče ni »slišal«, od mene so želeli le, da »igram« služkinjo. Imeli so eno čudaško prepričanje, da so fantje mali bogovi, da jim ni treba mazati rok z gospodinjskimi deli, zato se je dnevno dogajalo, da so se mulci podili po vasi, igrali nogomet in se zabavali, jaz pa sem jim kuhala, pospravljala za njimi in stregla. Bilo je grozno in nevzdržno. Logično, da mi je po nekaj mesecih počil film, zbežala sem in me skoraj ves teden ni bilo najti. Potikala sem se po različnih železniških postajah, nisem hodila v šolo, niti se nisem umivala, še jedla sem komaj kaj. Končno so me le našli in me odpeljali domov. Ko sem spet prišla k pouku, me je k sebi poklicala ravnateljica in me vprašala, zakaj sem manjkala. Nisem imela kaj izgubiti: povedala sem ji, zakaj me ni bilo. Dosegla je, da so me vzeli v internat. Tega sem bila zelo vesela. Žal pa se je izkazalo, da je mama s tem izgubila kar nekaj denarja, saj je dobivala v roke mojo štipendijo in tudi otroški dodatek. Zamere med nama so se še bolj poglobile. Seveda, ona je imela sedaj ob sebi tri nečake, ki so bili njene krvi, zato ji je bilo zame vedno manj mar. Morda je mislila, da tega ne občutim, pa sem. Nisem bila neumna. Bolelo je kot sam hudič, a svojega ranjenega srca nisem ne takrat ne kdaj prej nikomur kazala. Bila sem preveč ponosna, da bi to počela ….«

Alenka je po treh letih zaključila šolanje, in to z odličnim uspehom. Še sama se je čudila ocenam, ker je vedela, da se je komaj kaj učila. Doma je bila zaposlena z varovanjem nečakov, v internatu pa z različnimi »zabav polnimi priložnostmi«.

Na eni takšnih je spoznala fanta, v katerega se je zaljubila in mu dala vse, kar je imela. Ko mu je povedala, da je noseča, ji je zagrozil, da jo bo ubil, če mu še enkrat pride blizu.

»Si predstavljate mlado, neumno in neizkušeno dekle, ki si zaradi vroče ljubezni do nekega tipa zafrkne življenje? Kolegice v tovarni, kjer sem dobila službo, so mi svetovale, naj grem delat splav. Žal to ni bilo več mogoče, komisija me je zavrnila, saj sem bila noseča že več kot pet mesecev. Stara sem bila malo več kot osemnajst let, vse življenje je bilo pred menoj, jaz pa noseča, brez moškega, brez staršev, brez denarja. Bilo je grozno in redki so bili trenutki, ko ne bi bila povsem na tleh. Kolegice, s katerimi sem si delila sobo, so me sicer tolažile, to pa je bilo tudi vse. Mama me je, povsem pričakovano, postavila pred vrata, k očetu pa sploh nisem šla po pomoč, ker ne bi imelo smisla. Vse, kar se mi je v tistem času motalo po glavi, je bilo, da ne bom dovolila otroku, ki sem ga nosila v trebuhu, da bo imel podobno usodo, kot je bila moja. A to je bilo laže reči kot narediti.«

Hčerko je rodila na prvi spomladanski dan in jo tudi zato poimenovala Marjetica. Zanjo je kupila najboljša in najlepša oblačilca, ki jih je lahko dobila v trgovini. V sobo, v kateri je živela z drugimi, je postavila še »gajtrček«, a je – kljub navdušenju drugih deklet – slutila, da bo veselje nad malčico trajalo le dotlej, dokler bo otrok ponoči tiho in ne bo motil spanja.

(Se nadaljuje)