Šestintrideseto jurišanje na Vršič
Ne dež ne mraz nista mogla ustaviti koles tisočih jurišnikov.
Kranjska Gora – Mesto, ki ga kolesarji kličejo Vršičev podplat, enkrat na leto zbere največje ljubitelje kolesarstva v Sloveniji jih je tokrat pričakalo v zelo neprijaznem vremenu.
Očeladeni ljudje s krmilom v rokah so s strahom pogledovali v meglene vršace legendarnega kolesarskega klanca v državi. Kaj nas čaka zgoraj, če je že na podplatih toliko mokrote. V takem vremenu se podati na tako zahteven juriš, ni niti pametno niti odgovorno do samega sebe. Pa vendar, kolesarji so precej drugačni od drugih ljudi. Zato pa se ta prireditev imenuje Juriš, je bilo slišati glasove v gruči mokrih pelerin, ki so čakali na starterjev pok za začetek jurišanja na Vršič.
Cesta, ob kateri so pokopani ubogi ruski ujetniki, se vije in zvija proti našem najvišjem prelazu. Ob cesti so pokopana trupla skoraj tisoč mož, zato je kolesarjenje na Vršič tako nabito z energijo, kakršno kolesar le stežka opiše tistemu, ki se še ni spopadel s to cesto. »Al' na sever, al' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al' v boj, al' v mir, o tem odloča božja volja,« so besede avstrijskega pesnika, vklesane na Ruskem križu, križu, ki ga kolesarji ne vidijo zaradi težav z močjo, koncentracijo in vidom, kajti vzpon na Vršič je takšen, da ga človek zaradi doživetih muk nikoli ne pozabi. Lahko da bo v prihodnosti slovenskega kolesarstva še mnogo odlično organiziranih vzponov na razne slovenske vrhove, ampak kakorkoli in kamorkoli se bo kolesar podal, bo Vršič vedno prvi in nepozaben v srcih vseh, ki so se z njim spopadli. Da. Spopadli, ker samo tako se doživi pravi »juriš«. In če bo organizator te legendarne in tradicionalne prireditve znal začeti plesti zgodbo skupaj z ljudmi, ki živijo od turizma, potem se zna zgoditi, da bo Juriš postal tako prepoznavna kolesarska prireditev, kot so nekatere pri sosedih Italijanih in Avstrijcih.
Letos ni bilo najhitrejšega časa, bilo pa je več navijačev ob cesti, ki so močno, glasno in s srcem navijali za skoraj tisoč kolesarjev, ki so se opogumili in se podali v meglena nebesa. Špela Škrajnar (Ganesha team) je bila najhitrejša jurišnica. Juriš v dolžini 13,5 kilometra in 801 metrom višinske razlike iz središča Kranjske Gore in vse do vrha prelaza na 1611 metrih je za Špelo trajal pičlih 41 minut in 1 sekundo. Druga je bila s časom 41:56 Laura Šimenc (KD Alpe), tretja Ajda Opeka (KD Branik Maribor) je dosegla čas 42:48. Med moškimi je bil letos najhitrejši Matej Kimovec (Uni team Cult) s časom 33:45, drugi je bil Primož Obal, ki je dosegel čas 33:57, tretji je bil Gregor Tekavec (Tušmobil) s časom 34:02.