Vsak zvonec ima svoj zven

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 9. september 2014 / 00:00

V Galeriji Ivana Groharja so odprli arheološko-etnološko razstavo z naslovom Komu so zvonili. Zgodba o malih in velikih zvoncih.

Škofja Loka – Menda se je zvonec kot »zveneča posoda« pojavil in uporabljal že v starih civilizacijah Bližnjega vzhoda, v Egiptu in Izraelu, v klasičnem svetu Grčije in Rima pa zvonec nastopa tudi v vlogi enega od mnogih idiofonskih instrumentov. V različnih oblikah in z različnimi imeni ga je prevzelo tudi krščanstvo. Nič čudnega, da se ta čudovit »instrument« v različnih vlogah pojavlja tudi v naših krajih. Največji so cerkveni, nekoliko manjši so tisti, s katerimi avstrijski navijači hodijo na smukaške tekme v Kitzbühel, še malo manjši so krav­ji, najmanjši pa najbrž spominski …

Pred časom sta zanimivo razstavo zvoncev pripravila arheolog Miha Mlinar in etnolog Marko Grego iz Tolminskega muzeja. Kot je dejal Mlinar, se je tako pri arheoloških izkopavanjih kot ob običajnih najdbah nabralo kar nekaj zvoncev različnih starosti in velikosti, zato sta se s soavtorjem razstave odločila pripraviti nekoliko drugačno razstavo. Tako si na razstavi lahko ogledamo zapise s konkretnimi primerki tako skozi arheološki kot etnološki vidik. Tolminsko sta skozi Baško grapo povezala tudi z Loškimi hribi in Gorjami. Med drugim namreč izvemo, da so bili gorjanski zvonci znani tako po Gorenjskem kot Primorskem in širše. Ti imajo značilno rahlo trebušasto obliko, zavihan spoj na vrhu in precej veliko odprtino na dnu.

Ob značilnostih zvoncev v določenih obdobjih je predstavljeno tudi, kako so jih včasih izdelovali, izvemo pa tudi, za kakšen namen so bili v uporabi. Kot je dodal Mlinar, je bilo v Posočju najdenih kar precej »arheoloških« zvoncev, a največkrat se je to zgodilo naključno, brez kakršnega koli arheološkega konteksta. Kar nekaj zvoncev je datiranih v čas 1. in 2. stoletja, kar nam da vedeti, da so očitno tudi Rimljani že poznali znamenito »drežniško kozo«. Nekateri so bili pri izkopavanjih najdeni znotraj objektov, novejši zvonci pa tudi kot izgubljeni na planinah. Anekdota govori, kako je neki turist na planini nekje nad Tolminom našel zvonec in ga prinesel v vas na domačijo, češ mogoče ga pa kdo pogreša … V sobi je takrat sedel možak iz vasi in je z zvoncem pozvončkljal ter takoj ugotovil, da je, po zvoku sodeč, zvonec od krav te in te sovaščanke, ki pa že nekaj let ne pase več. Dokaz, da ima vsak zvonec svoj zven.

Ob razstavi, ki v Škofji Loki gostuje iz Tolmina, štiri železne zvonce predstavlja tudi Loški muzej. Dva so našli pri izkopavanjih po­znoantične postojanke na Puštalu nad Trnjem, dva pa sta z Laškega vrha iz okolice Porezna. Zanimivo je, da so vsi ti zvonci izdelani iz enega kosa kovane železne pločevine. Kot je povedal muzejski svetovalec, arheolog iz Loškega muzeja, Jože Štukl, vsi štirje zvonci sodijo med naključne najdbe. Zvonci sodijo v čas od 4. do 6. stoletja in so glede na najdiščne okoliščine opredeljeni kot živinski zvonci, torej jih je treba povezati s pašništvom. Razstava bo na ogled mesec dni, kasneje pa jo bodo selili še v Kamnik.