Domači kruh je najslajši

Besedilo: Urša Peternel
nedelja, 9. september 2007 / 06:00

"Želim, da bi vsako leto še več mladih izobraženih ljudi dobilo zaposlitev doma, saj bi tako občina doživljala hitrejši vzpon," pravi Ljudmila Ilenič, občinska svetnica na listi SD.

Kratka osebna predstavitev: datum in kraj rojstva, stan, število otrok, kaj ste po izobrazbi, kje ste zaposleni …

»Rodila sem se 16. septembra 1940 v Planini pod Golico, tik pred drugo svetovno vojno. Po vojni sem leta 1947 začela obiskovati osnovno šolo v rojstni vasici, nadaljevala sem v Mošnjah, dokončala v Radovljici, srednjo in višjo pa v Ljubljani. Podobno pestro pot z daljšimi in krajšimi postanki so tedaj doživljali mnogi moji vrstniki, ki jim je druga svetovna vojna prizadela družine. Postala sem učiteljica slovenskega jezika – izpolnila sem eno svojih želja. Poučevati sem začela že med študijem v Ljubljani, po diplomi pa v Vodicah, Kranju, večino let, 32, pa na Jesenicah v OŠ Toneta Čufarja, in sicer 15 let kot slovenistka ter 17 let kot ravnateljica. S te delovne naloge sem odšla v pokoj. Od leta 1964 živim stalno na Jesenicah, kjer sva z možem ustvarila topel dom sebi in otrokoma, zdaj tudi vnukoma.«

Želim si, da bi Občina Jesenice postala …

»To je moj kraj, moja občina, zato želim, da bi se po trdi preizkušnji ob prestrukturiranju gospodarstva hitreje spet dvignila. Vem, da to ni preprosto, saj je tedanja Železarna dajala kruh več kot šest tisoč delavcem in njihovim družinam; drugih obratov skoraj ni bilo. Mladim želim reči, naj bodo pogumni, naj izsanjajo svoje sanje doma, naj ne bežijo drugam za lažjim kruhom. Domači kruh je najslajši, četudi je pot do njega strma. Želim, da bi vsako leto še več mladih izobraženih ljudi dobilo zaposlitev doma, saj bi tako občina doživljala hitrejši vzpon. Podpiram vsa prizadevanja za nove zaposlitvene možnosti. Preteklost je dala mnogo odličnih strokovnjakov in verjamem, da jih daje sedanjost in bo tako v prihodnosti. Mladi imajo zamisli, ki vlivajo moč in dajejo nov zagon.«

Katere cilje boste zasledovali kot občinska svetnica?

»Kot občinska svetnica sledim dogovorjenim ciljem – strategiji razvoja – ki jo je sprejel občinski svet v prejšnjem mandatu. Svoje znanje in moč bom usmerjala v urejanje našega bivalnega okolja, v kvalitetno življenje starejših, v razvoj sodobnega šolstva na vseh ravneh. Predvsem mislim, da o starejših krajanih preveč govorimo le v tednu, namenjenim njim, potem pa … Ne le na Jesenicah, povsod manjka prostora v domovih za starejše. Te kapacitete bo nujno treba povečati, saj današnji mladi in srednji generaciji ob službi in družini čas ne dopušča skrbeti za ostarele starše. Že pred leti sem dala pobudo, da bi v eni praznih stavb uredili varovana stanovanja, kjer bi se nastanili osamljeni, a še vitalni upokojenci. Žal nisem bila dovolj prepričljiva. Denarja pa tako nikoli ni dovolj. Prizadevam se, da bi se med krajani dogajalo več prijetnega, da bi bolj sodelovali, da bi se zmanjšala odtujenost. Le skupna prizadevanja vseh generacij bodo prinesla zadovoljstvo in vzgojno moč medgeneracijskega sožitja. Žal pa ne vidim trenutno poti, ki bi mlade navdušila za rabo lepe slovenske besede. Naši predniki so jo v težjih razmerah znali ohraniti, zdaj pa jo moramo ohranjati zavestno spričo globalizacije.«

Katere svoje tri osebnostne lastnosti bi izpostavili (pozitivne ali negativne)?

»V vsakem človeku je splet dobrega in slabega. Mislim, da sem vesela, delovna, vztrajna in nepopustljiva, če sem prepričana o svojem prav. Postanem pa kljubovalna in preveč ranljiva, če se ljudje, ki jih spoštujem, sprenevedajo. Prizadenejo me površne sodbe ljudi, ki mi ne vidijo v dušo. Sama rečem bobu bob, kar pa ni vselej dobro.«

Najljubši hobi oziroma preživljanje prostega časa

»Ko se bom upokojila … Tako sem mislila. A zdaj so dnevi zelo kratki za vse načrtovano. Kar nekaj časa mi vzame delo v krajevni skupnosti, nekaj za občinski svet, večino časa pa rada posvetim vnuku Tomu in vnukinji Tini. Oba sta pridna šolarja, številne aktivnosti pa jima s prevozi skupaj z možem želiva olajšati. Nekaj časa le ostane, namenim ga branju in hoji v naravo. Šele v teh letih doživljam svet okoli nas. Slovenija je z vsakim kotičkom prelepa dežela.«

Zadnja prebrana knjiga

»Berem precej, a manj kot želim. V teh dneh sta mi močan vtis pustili deli Iana Rankina Skrivalnice – Inšpektor Rebus v breznu edinburškega podzemlja ter Sandre Gregory Pozabita na hčer. Pravkar sem odložila pripoved Franca Šetinca Sredi ponorelega sveta, katere vsebina sega v moj rojstni kraj, v roke pa vzela roman Rajska vrata someščanke Magdalene Cundrič.«

Najljubši kraj za dopust

»V mladosti smo »rajžali« in bežno spoznavali kraje ter si obetali, kam vse bomo še šli. Leta pa tečejo in življenje preveč obrača po svoje. Tako že dolga leta hodim z družino v jeseniški tabor Finida pri Umagu, kjer imamo prikolico. Če bi imela več časa, bi zagotovo hodila na krajše izlete po Sloveniji. Zelo rada pa sem tudi v Planini pod Golico.«

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

»Ne vem, če sem ponosna, zagotovo pa sem srečna in vesela, da imam urejeno družino, v kateri se vsi lepo razumemo in si pomagamo. Vesela sem tudi, da sem več kot 17 let uspešno krmarila tedaj eno največjih šol v Sloveniji. Vesela sem, da sta otroka poštena, da vestno opravljata delo. Presrečna sem ob pogledu na oba vnuka, že kar ponosna, saj sta zelo uspešna v šoli in v svojih prostočasnih aktivnostih, predvsem na glasbenem področju in v športu.«

Življenjsko vodilo

»Bodi pošten do sebe in do drugih, nikogar ne prizadeni, aktivno živi, dokler moči dopuščajo, tako fizične kot psihične. Veseli se slehernega dne in vsakega dobrega dejanja, saj ta lepšajo odnose med ljudmi in lastno življenje.«

Vprašanje o aktualnem dogajanju: vrsto let ste bili ravnateljica Osnovne šole Toneta Čufarja. Bi lahko dali kakšen kratek nasvet staršem in otrokom, kako zastaviti delo ob začetku šolskega leta, da bo težav med letom čim manj?

»Otroka je treba pripraviti na obdobje šolanja, zlasti pred vstopom v šolo. Pomembno je, da mu šolo predstavimo kot prijeten kraj, kjer bo med sošolci in učitelji preživljal dneve ter spoznaval veliko lepega in novega. Učitelji so v veliki večini potrpežljivi, prijazni in svoje delo strokovno opravljajo. Tako učitelji kot starši naj si prizadevajo dati otroku znanje za življenje ter mu vzgojiti potrebne lastnosti, zlasti še medsebojno spoštovanje in poštenost. Otrokov vzornik so največkrat starši in učitelji, zato ne govoriti eno, delati drugo. Nujno se je treba dogovoriti za pravilo ravnanje, vedenje in konfliktov bo manj, četudi so pri odraščanju tudi ti nujni. Dobro je sodelovati – starši, otroci, učitelji. Otroci imajo v večini radi stroge, pravične, poštene ter dosledne odrasle okoli sebe, ki jasno pokažejo meje dopustnega. Če bo otrok v toplem domačem vzdušju sproti opravil šolske obveznosti, bo zmogel prav vse, starši naj le spodbujajo njegovo samozavest. Stojijo naj mu ob strani, ko je uspešen ali kadar ne zmore iz težav – vaš je in radi ga imejte.«