Laibach in Bischoflack

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. september 2014 / 17:55

Skupino Laibach sem vedno doživljal kot nekaj tevtonskega, nemško strašljivega v slovenskem prostoru. Zato je prav, da je Laibach naposled nastopil tudi v Škofji Loki, v mestu, ki se je še pred dobrimi stotimi leti imenovalo Bischoflack in je bilo stoletja simbol nemškega gospostva v današnjih slovenskih krajih. Tu je sicer gospodovala škofovska kriva palica, ki baje ni tepla tako hudo kot navadne in ravne grofovske; tako vsaj je svoj čas razlagal zgodovinar Pavel Blaznik. Loško gospostvo freisinških škofov je bilo do slovenskega življa bolj prijazno kot nacistična soldateska, ki je januarja 1942 razdejala Dražgoše. Mogoče porečete, da pretiravam, a vem, da so naši borci Laibach v njegovih prvih letih, ko še ni bil etablirana glasbena skupina, kakršna je danes, (pod)zavestno povezovali z Wehrmachtom, ki jih je gonil po slovenskih gmajnah. Ko smo se 17. februarja 1987 pozno zvečer vrnili z njihovega koncerta v Festivalni dvorani v Ljubljani, se je nekdanjemu partizanu in upokojenemu polkovniku JLA dobesedno utrgalo, ko smo mu za domačim šankom vsi navdušeni in ponosni povedali, od kod prihajamo; da ne povem, s čim nas je zmerjal in s čim grozil. Pozneje pa je ironija usode hotela, da je postal njegov sin, danes priznani slovenski avantgardni skladatelj, sodelavec in nekaj časa tudi član Laibacha …

Ja, tako to gre in v petek, 29. avgusta, se je pokazalo, da Laibach dobesedno paše na dvorišče Loškega gradu, kjer se je koncert zgodil. V tradicionalno konservativni postfreisinški Loki nekateri nad tem najbrž niso bili preveč navdušeni. Če bi bil grad spet v lasti sester uršulink, te gotovo ne bi dopustile take nespodobnosti na grajskem dvorišču. Ali pač, če bi dobro plačali. Sicer pa so posredno tudi one zaslužne, da se je koncert lahko zgodil prav tu, saj so svoj čas ukazale porušiti mogočni grajski stolp, ki je pred njimi štrlel prav iz tega dvorišča. No, sedanja direktorica Loškega muzeja je z dopustitvijo koncerta na tej posvečeni lokaciji dokazala, da ni naklonjena le prestižnim likovnim, ampak tudi prav takšnim glasbenim dogodkom.

Čeprav je Laibach že dolgo del etablirane kulture, je v njegovih nastopih še vedno nekaj predrznega. Glasba tega udarnega kolektiva ni le tevtonska, že dolgo je univerzalno provokativna in opozarja na nevarnost novih pojavnih oblik totalitarnega, ki lahko vsak čas vdrejo tudi naš navidezno varni podalpski prostor. Ko je sredi koncerta s svojo pridigo nastopil loški rojak in filozof Pe­ter Mlakar, sem se spomnil, da je tudi žlahtna provokacija v Škofji Loki že tradicija. Ko sem šel na grad, sem pri Miholu zagledal pesnika Blaža Ogorevca. Blaž in Peter sta sredi sedemdesetih, ko smo še skupaj študirali na ljubljanskem filofaksu, organizirala recital v kapeli Loškega gradu, sredi oltarjev iz porušene cerkve v Dražgošah. Najbolj viden je bil ravno Petrov nastop. Zgodil se je takole: Peter je stopil na sredo kapele in napovedal, da bo recitiral svojo pesem z naslovom Fontana di Trevi. Dvignil je steklenico radenske in iz nje potegnil zelo dolg požirek, potem pa popito v prav gejzirskem curku brizgnil na sredo kapele. To pot je bil bolj umirjen, a nič manj provokativen. Sredi zavzete pridige je k sebi poklical žensko, dotlej skrito pod dolgo tuniko, in jo pred publiko povsem razgalil. Jo je pač potreboval kot demonstratorko, kot živo alegorijo. Po tej nadvse zgovorni in prijetni medigri pa je prizorišče spet preplavil tevtonski furor glasbe, kakršno zmore samo Laibach. Laibach in Bischoflack.