Nima tajnice, ne medicinske sestre

Dr. Franz Wutti je splošni zdravnik s koncesijo v Borovljah. Njegov redni delovni čas med tednom traja od jutra do večera, ob četrtkih dežura ponoči, čez konec tedna ne dela, a mora zato, da je prost, sam najti nadomestnega zdravnika. Med njegovimi pacienti so tako novorojenčki kot starejši, ker ima kot splošni zdravnik družinsko obravnavo.

Ko sem vas klicala zunaj delovnega časa ordinacije, ste imeli prevezavo na mobilno telefonsko številko. Ste ves čas dneva dostopni pacientom?

»Načeloma da, do sedmih zvečer, ko nastopi nočna služba. V Borovljah nas je pet zdravnikov splošne medicine, od ponedeljka do petka vsak od nas dežura eno noč, od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Jaz delam ponoči vsak četrtek, ko sem pacientom na razpolago v ordinaciji ali za obisk na domu, odvisno od bolezni. Tako imamo urejeno že petnajst let in se obnese. V mestu je 7000 prebivalcev, z okolico vred približno 12 tisoč prebivalcev na pet zdravnikov. To zmoremo.«

V Sloveniji imamo kar težave dobiti splošnega zdravnika za delo zunaj večjih zdravstvenih centrov, na podeželju. Kako je s tem na Koroškem?

»Res je veliko udobneje delovati v večjem centru, kjer zdravnik gradi kariero, se specializira za določeno področje. Zdravniki splošne medicine imamo poleg tega veliko več dela. Kar me kljub temu motivira, da delam na podeželju, je svoboda dela, kar pomeni, da sam odgovarjam za svoje delo in za odločitve, ki jih sprejemam.

V ordinaciji sem vsak dan od ponedeljka do petka od sedmih zjutraj do dveh popoldne. Ob štirih grem na vizite (obiske na domu), kar traja do šestih, sedmih zvečer; to se šteje kot redno delo in ne dežurstvo. Ob petkih, če ni kaj posebnega, zaključim z delom ob štirih popoldne. Kot sem že omenil, dežuram vsako četrtkovo noč. Sobote in nedelje sem prost, vendar je moja skrb in obveza, da poskrbim za zamenjavo, za t. i. zastopstvo službe. Kar nekaj zdravnikov je na Koroškem, predvsem mlajših, ki nimajo lastne zdravniške prakse, niti niso redno zaposleni in zato, da preživijo, delajo od petka popoldne do ponedeljka dopoldne kot zastopniki. Konkretno imam zdaj zdravnico zastopnico, ki je na razpolago pacientom čez vikende.

Če me bo na primer pacient poklical po telefonu v času tega intervjuja (torek popoldne, op. a.) in bom na podlagi opisanih simptomov ocenil, da gre morebiti za pljučnico, se bom odpeljal k njemu, če pa bom ocenil, da ni nujno, ga bom naročil za naslednji dan zjutraj v ordinacijo.«

Niste organizirani v zdravstveni dom, kot ga poznamo v Sloveniji. Kako delujete?

»Nimam tajnice, niti medicinske sestre. Za vse medicinske stvari odgovarjam sam. V ordinaciji sem priučil pomočnici (ni pogoj, da je pomočnik šolan s področja zdravstva), ki sprejemata paciente in urejata termine. Pomočnica pri meni zasluži 1100 evrov neto na mesec, običajno so njihove plače pri zdravnikih med 900 in 1000 evri. Sem eden redkih zdravnikov na Koroškem, ki naroča paciente na uro. Injekcije dajem sam, ravno tako preveze, da na primer sproti ocenjujem potek zdravljenja rane in tudi sam jemljem kri pacientom.«

Kje je potem najbližji laboratorij, kako je s prevozi z rešilnimi vozili?

»Do pred nekaj let sem imel v ordinaciji fotometer, napravo, ki avtomatsko pregleda kri, zadnjih šest let pa kri pošiljam v analizo v skupinski laboratorij v Celovec. Popoldan kurir pride po kri in še istega večera, najpozneje pa naslednjega dne zjutraj dobim izvid z osnovno analizo. To je utečena pot, ki jo krije zdravstvena blagajna. Služba nujne medicinske pomoči je organizirana iz Celovca, če je to popoldne ali zvečer, običajno pokličejo tudi mene, ob večjih prometnih nesrečah pride z rešilcem tudi specialist travmatolog.«

Kakšen status zdravnika imate?

»Sem zasebni zdravnik s koncesijo. Kot zdravnik na podeželju koncesijo skoraj moraš vzeti, da lahko preživiš. V Borovljah imam prakso sedemindvajset let, pred tem sem štiri leta stažiral v bolnišnici. Medicino sem študiral v Gradcu.«

Je podeljevanje koncesij strogo določeno in pod nadzorom?

»Je, gre za natančno pogodbo med zdravniško zbornico in pokrajinsko zdravstveno blagajno. Če sprejmem oziroma podpišem koncesijo, se s tem obvežem, da skrbim tudi za dežurstvo. Kako poteka dežurna služba, se moramo zdravniki, ki delujemo v istem okolišu, sami dogovoriti med seboj. Ravno tako za nadomeščanje.«

Svojega dela ne morete meriti z urami?

»Bi se dalo, če bi pacientom, ki so še v čakalnici, opoldne rekel, naj pridejo naslednji dan. Tako grob bi moral biti.«

Ampak niste?

»Zaenkrat še ne (smeh).«

Koliko časa v povprečju namenite za pacienta v ordinaciji?

»Imam pet terminov na uro, to pomeni dvanajst minut na pacienta. Teoretično bi moral imeti trideset pacientov na čakalni listi od sedme ure zjutraj do enih popoldne. Danes sem za teh trideset delal do dveh. Se pravi, da dejansko potrebujem več kot dvanajst minut na pacienta. Sedem minut (kot je norma v Sloveniji, op. a.) je pa nemogoče.«

Verjetno ste kot zdravnik s koncesijo morali sami poskrbeti za prostore za ordinacijo?

»Ko dobiš koncesijo, imaš tri mesece časa, da najameš ustrezen prostor za ordinacijo. V Borovljah smo zdravniki splošne medicine približno enake starosti, čez dve leti se bo prvi med nami upokojil. Nadomestil ga bo nekdo iz čakalne liste, na kateri je 60 zdravnikov; ti so večinoma že nekje zaposleni, a je še vedno dovolj resnih kandidatov. Višje na lestvici so, več možnosti imajo, da dobijo to prakso, dodatne točke jim prinese še kakšna izobrazba več, na primer iz področja akupunkture.«

Ko ste že omenili akupunkturo, gresta uradna in alternativna medicina z roko v roki?

»Gresta, samo bolniška blagajna tega še ne plača. V ordinaciji zelo rad uporabljam akupunkturo in manualno medicino (kiropraktiko). Kiropraktika je sestavni del vsakdana. Tretjina pacientov pride k meni zaradi revmatičnih obolenj, tretjina zaradi psihičnih bolezni, tretjina zaradi infektov … Potem je pa še vse ostalo.«

Kakšne so čakalne dobe za pregled pri specialistih ali za magnetno resonanco?

»Za običajne kontrolne preglede pri očesnem zdravniku, ginekologu se čaka tri mesece. Če pride pacient k meni in ima v očesu nekaj, kar ne morem zdraviti, pošljem tega pacienta takoj naprej in je še istega dne sprejet pri specialistu.

Za pregled na magnetni resonanci se z napotnico trenutno v Celovcu čaka dva tedna. Enkrat sem se močno začudil, ko je moral pacient čakati tri tedne. Za pregled s CT napravo je pacient na vrsti v tednu dni, največ v desetih dneh. Nikdar doslej se še ni zgodilo, da bi me iz zdravstvene zavarovalnice opozorili, da pišem preveč napotnic za MR ali CT. Bi jim hitro odgovoril, da imam pač takšno klientelo pacientov.

Za operacijo kolka na primer je čakalna doba odvisna od tega, koliko je bolnišnica obremenjena. Sam preferiram bolnišnico Elizabetink, kjer delajo na koncesijo in kjer imajo odlične specialiste. Pri njih je čakalna doba nekoliko daljša, moja 65-letna pacientka se je prijavila letos julija in bo na vrsti za operacijo novembra. V deželni bolnišnici v Celovcu bi bila na vrsti v šestih tednih, največ v treh mesecih.«

Poznate trenutno problematiko v Sloveniji, ko so zdravnikom napovedali znižanje plačila dežurstev, večina zdravnikov pa se je temu uprla z umikom soglasij za dežurstva?

»Ne poznam.«

Kako so plačana dežurstva pri vas?

»Zdravstvena blagajna plača za dežurstvo ob koncu tedna in za nočno dežurstvo osem evrov na uro za čakanje. Če grem ponoči na vizito, kar se v povprečju zgodi vsaj enkrat na noč, dobim za en obisk na terenu dodatnih petindvajset do trideset evrov. Moja zastopnica, ki skrbi za okoliš s približno 12 tisoč prebivalci, čez vikend zasluži 1500 evrov za približno 60 ur dela.«

So plače zdravnikov visoke?

»Letnega prometa imam 250 tisoč evrov, od tega moram odšteti vse stroške (najemnina za ordinacijo, plačilo pomočnicama …). Delam pa veliko, tako je naneslo, ker so me potrebovali in ker sem rad prijel za delo. Imam 1600 opredeljenih pacientov na kvartal od novorojenčkov do starejših, torej družinsko obravnavo. Vsakih nekaj let se kakšna mama spomni, da bi rodila doma. Pri porodu je babica, jaz pa pregledam novorojenčka. Nočem reči, da se na vsa področja medicine temeljito spoznam, ampak k vsaki tematiki pa že lahko povem kaj zraven; to je bil tudi namen staža v bolnišnici takoj po fakulteti, da se čim več naučim s čim več področij medicine. Če pa ocenim, da za nekaj nimam dovolj izkušenj, pacientu napišem napotnico k specialistu.«