»Spucal« se je odvisnosti

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 4. september 2014 / 12:31

Igor Knez v avtobiografiji Bil je čas opisuje dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenje; srečno otroštvo, ­brezskrbno mladost, socialno dno, ki ga je dosegel s pomočjo uživanja vseh vrst trdih drog, hazard, in nazadnje očiščenje in nov začetek skromnega življenja.

Kranj – Najprej je Kranjčan Igor Knez zgodbe s pomočjo svetovnega spleta spravil med ljudi. Na blogu RTV SLO jih je pod psevdonimom Knezulcina objavljal skoraj pol leta, nabralo se jih je več kot sedemdeset. Blogi so bili osnova za tiskano verzijo zgodb, ki so izšle v avtobiografiji z naslovom Bil je čas. Knjiga je obenem nadaljevanje blogovskega pisanja in ni le izpoved avtorjeve življenjske zgodbe, temveč tudi poučno branje ljudem, ki eksperimentirajo z različnimi substancami. Govori o pasteh, ki jih mladi ne poznajo, o posledicah, do katerih pripelje uživanje trdih drog, hkrati pa je neke vrste vodič staršem, na kaj morajo biti pozorni, kadar sumijo, da njihovi otroci uživajo droge, in konec koncev poskrbijo za najpomembnejšo stvar, da s pravo vzgojo in odnosom vzpostavijo okolje, v katero ne bodo zašle neprimerne substance. »Zaradi velikega zanimanja bralcev bloga in tudi njihovih spodbudnih besed verjamem, da bo knjiga prispevala k osveščanju o pomembnosti poznavanja tovrstne tematike,« je povedal avtor in dodal, da če bo branje že samo enega bralca odvrnilo od omamnih substanc, je z izdajo knjige dosegel veliko.

Igor Knez je osnovno šolo končal kot odličen učenec, nadaljeval na srednji elektrotehnični šoli v Kranju. Srednješolska leta je večino časa preživel na ulici, vendar je šolo po petih letih vseeno zaključil. Zaposlil se je v manjšem komercialnem podjetju. Vmes je eksperimentiral s takrat dostopnimi drogami, alkoholom, hazardom. Čeprav je z delov­no vnemo uspel poravnati večino dolgov, je obenem postajal zasvojenec, »žicar«, brezdomec. Pri tridesetih se je za minimalno najemnino preselil v barako na obrobju Kranja in poskušal življenje dvigniti na normalno raven. A mreža odvisnosti ga ni izpustila iz svojega objema. Je pa namesto »žicanja« začel izdelovati in prodajati mavčne angele. Naveličan životarjenja pri triintridesetih se je podal na edino pravo pot, uradno zdravljenje. Čez dobro leto se mu je rodila hči in to mu je pomagalo, da je njegovo življenje dobilo smisel.

Knjiga ni napisana kronološko, čeprav bi se lahko brala kot dnevnik, jezik je neposreden, izrazoslovje »sočno«, saj avtor ni dovolil, da bi mu lektorica besede olep­ševala. Stran 291: »Dokler sem kot najstnik kadil travo in pil alkohol, mi dogajanje ni uhajalo iz spomina. Dogajalo se mi je le, da sem se na kakšnem gostinskem wc-ju skoraj uro pripravljal na bruhanje in na koncu ves bled in izčrpan zbiral moči, da sem odvijugal proti domu. A spomnil sem se večine dogajanja. Med obdobjem, ko pa so bile v igri marelce, z ravnotežjem nisem imel težav, le lukenj v spominu je bilo vedno več. Izgleda, da sem že do takrat »skuril« dobršen del možganskih celic. »Moralca«, kakor rečemo moralnemu mačku, sem imel zaradi dejanj, ki se jih spomnim in sramujem.«