V jadralnem centru

Pred osemindvajsetimi leti bi na takratnih olimpijskih igrah najbrž šotorili poleg jadrnice Vasilija Žbogarja.

Potem ko smo se v dveh tednih po vožnji skozi Avstrijo in Slovaško naužili ščepca Poljske, Litve, Latvije in nekaj Estonije, se naš petnajsti dan potovanja končuje v Tallinnu. Za prvi kamp ob obali, ki je v bistvu veliko dvorišče sredi nekakšnih skladišč z nekaj malega trave, se po hitrem preudarku ne odločimo, ob drugem, na prvi pogled nekaj boljšem prostoru, nam ne preostane nič drugega, kot da rečemo da. Kdo bo namreč ob devetih zvečer še raziskoval za morebitnimi drugimi kampi. Na ozkem pasu trave se pridružimo šotorom, ki jih je postavila neka skupina mladcev iz Belgije, saj je »kamp« spet eden tistih, ki je namenjen predvsem turistom s kamperji. Nekako v slogu, tu imaš parkirišče, vodo, mogoče celo elektriko, pa se znajdi. Na hitro se prijavimo in glej, kdo se je v zvezek na recepciji vpisal kakšne pol ure pred nami. Naši vrli Tržičani, ki smo jih srečali že v Rigi. Takoj je bilo lažje postavljati naša šotora na tisti ozki travniški »flehi«. Glede na to, da je pihal en precej zoprn veter z morja na obalo, predstavljajte si, kako neugodno je postavljati šotore v takem, nam je prijateljska pomoč kar prav prišla.

Ko smo naslednji dan na vhodu v celotni kompleks ob morju opazili, da se pravzaprav nahajamo v olimpijskem jadralnem centru, smo kaj hitro sešteli ena in ena, ter ugotovili, da so prav tu v Tallinnu leta 1980, ko je olimpijske igre gostila takratna Sovjetska zveza z glavnim mestom Moskvo, potekala tekmovanja v jadranju. Tisoč in več kilometrov proč od središča iger. Jasno, zaradi vetra, ki je Žbogarjem in Vinčecem iz tistega časa pri jadranju prišel zelo prav. Danes imajo tu svoje barkače privezane bogati Estonci in tudi drugi predvsem pribaltski Evropejci. Spodnja fotografija že govori o tem.