Nove knjige (173) Stare slovenske molitve

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 23:00

»Ptičica in druga ž'vina, / gospodar in vsa družina, / vse k počitku željno je, / tiha noč zaziblje se. / Moja glav'ca je zaspana, / moja postelj'ca postlana, / ljubi angel, varuh moj, / varuj mene ti nocoj. / Oče, vi mi križ storite, / mati, vi me pokropite, / da prav lahko sladko spim, / jutri žegen zadobim, / Jutri hočem zgodaj vstati, / nočem zarjo zaležati. / Bog mi svojo daj pomoč, / oče, mati lahko noč!« Kar ste prebrali, je Molitev za lahko noč, zapisana na Gorenjskem, v Lescah. Do njene objave pa je prišlo takole: »Pomladi leta 2005 je bralka Marija Žagar na uredništvo Družine poslala večerno molitev. Pripisala je, da jo pripoveduje svojemu takrat komaj nekajmesečnemu vnučku in da jo ta posluša z odprtimi usteci. Objava molitve in povabilo bralcem, naj zapišejo in pošljejo stare molitvice, ki so jih molili njihovi starši, stari starši, danes pa jih mladi že slabše poznajo, nista ostala brez odziva. Še dve leti zatem so iz tedna v teden prihajala na Družino pisma iz vseh koncev Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Nabralo se jih je kar 230, v njih pa je bilo shranjeno pravo bogastvu: 328 starih slovenskih molitev, ki jih zbrane v monografiji ponosno ohranjamo za prihodnje rodove. Knjigo je uredila Marija Stanonik, s fotografijami pa jo je opremil Klemen Kunaver.«

Ddr. Marija Stanonik je ta izjemni molitvenik obogatila z znanstveno študijo, v uvodu pa je opisala tudi svojo osebno molitveno skušnjo in v njej poveličala spomin na Šnitovcovo Nežo iz Žirovskega Vrha. »Najlepši spomini na molitev v mojem otroštvu so povezani s teto Nežo. Tako smo jo pač klicali; drugače je bila daljna sorodnica moje mame. Če Neža ni svetnica, potem nobena ni, sem si za zmeraj zapomnila besede našega ata. Komaj sem dočakala, da je kdaj na leto ali dve prišla k nam klekljat. Takrat se nisem bila pripravljena ganiti iz hiše. Do neskončnosti sem se hotela napiti njenega čistega glasu, jasne izgovarjave, melodije povedi in starodavnih besed. Še danes mi zvenijo v ušesih. Vsakič, ko sem s kom od odraslih vstopila v cerkev, se je po njej razlegal sonoren glas Šnitovcove Neže, z razločno in slovesno izgovarjavo očenašev in desetk s posameznimi skrivnostmi rožnega venca. Nedeljo za nedeljo, leto za letom. Dokler se nekoč ni nehalo – za zmeraj. Tedaj je naša župnijska cerkev zame izgubila vstopni sijaj. Nikdar v življenju nisem več slišala, da bi kdo tako lepo molil rožni venec. O teta Neža, kako sem Vas imela rada!«