Na lepe oči (14)

»Nujno rabim tri tisoč petsto evrov.«

»Prosim?«

Debelo sem ga pogledala. Pa ne še en kreten, sem si mislila. Očitno se je obdobje nesamozavestnih moških zaključilo in prihajajo v prve vrste nesposobneži.

Joj, če me že življenje sili v izbiranje, potem bi se raje odločila za redkolasega, čudno počesanega mladeniča mojih let, ki je prišel na slepi zmenek in si želel, da bi bil neviden. Spominjam se, da sem parkirala pred njim in mu 'blendala'. Nič. Vklopila sem vse štiri smernike. Nič.

Hudiča, saj sem kot novoletna jelka, ki utripa, sem si mislila.

Izstopila sem, motor avtomobila je tekel in stopila proti njegovemu avtu. Potrkala sem in ubogi plešec je tako trznil, da sem mislila, da sem ga s trkanjem ubila.

Sam zmenek je bil precej ponesrečen. Popila sva čaj, pa še pri tako nedolžnem opravilu mu je prišla v roke sladkornica z odvitim pokrovčkom in v čaj si je usul namesto žličke goro sladkorja.

Sedaj se je očitno začelo obdobje zgub. Po dveh zmenkih in nekajminutnem razpravljanju – bolj mojem monologu, bi ali ne bi vzela kredita za obnavljanje stanovanja, se je našel 'kvazi bodoči', ki pa bi ravno takrat potreboval večjo vsoto denarja. Človeka nisem poznala več kot mesec dni, videla sem ga dvakrat, vedno se je izgovarjal na vojaško službo, med vikendi na sina, pa bi si že izposojal denar. Glede na izkušnje iz preteklosti sem se naredila neumno in se mu brez slabe vesti zlagala, da mi banka kredita ne odobri, tako da mu ne morem pomagati.

Pa ni odnehal. Naslednji telefonski pogovor ni bil nič drugačen od prejšnjega, le želena vsota denarja je bila manjša.

»Joj, kaj pa sedaj … Za prvo silo bi bilo tudi tisoč dovolj.«

»Sposodi si pri prijateljih.«

»Pa sej veš, da takrat, ko koga potrebuješ, ni nikjer nikogar.«

»No, jaz v glavnem nimam denarja. Žal. Ostalo mi je še tristo evrov na varčevalnem računu.«

Poslovil se je z grenkim prizvokom glasu.

Sedeli smo na kavi in čakali, da bo telefon znova zazvonil. In je. Po dobrih treh minutah. Tudi teh tristo evrov bi bilo dovolj.

»Glej, morda ima fant smolo, pa res nujno rabi denar. Ima pa tudi smolo, da je naletel nate v trenutku, ko si se ene pijavke ravno rešila,« je pokomentiral razvoj dogodkov kolega.

»Veš kaj, če je totalen nateg, bo tudi sto evrov zadostovalo.«

Nisem se zmotila.

Odločila sem se, da zaključim.

Čez čas sem srečala prijatelja iz preteklosti, ki mi je o 'kvazi bivšem' smeje pripovedoval zanimive zgodbe, dva dni za tistem pa sem naletela še na dvajsetletnico, ki me je ogovorila s 'če sem prava'.

»Ja, seveda si. Bila si na pijači v lokalu, kjer strežem.«

»Vse je mogoče. Je pa res, ja, da iz vašega konca poznam enega fanta. Ta bi si na lepe oči celo denar izposojal.«

»Ja, prava si in tipično zanj. Veš, bom kar odkrita. Ga zelo dobro poznam. Tako in drugače. V lokal vozi vsak teden drugo dekle. Zate mi je rekel, da želiš imeti z njim otroka. Aja, pa da boš šla kar na policijo, ker si ugotovila, da je lump.«

Povabila sem jo na kavo. Govorili sva dve uri, primerjali mojo zgodbo z njeno, ugotovili, da si fant prigode drugih prisvoji, da nima odnosa in lažje živi v nekem namišljenem svetu, kot da bi se spoprijel z realo. Začelo se je takrat, ko je krvavo potreboval denar. Ali pa tudi ne. Ni vedela, zakaj natančneje. Sposodil si je pač nekje, potem pa je bilo vračilo problem. Brazde na obrazu niso posledica tepeža, temveč aken iz mladosti, otrok je še edino, kar mu je sveto.

»Veš, enkrat ga bo ena zaradi borih sto evrov fentala, ker grdo dela z dekleti, ker tako naklada. To ne more iti v nedogled. Nekje se mora nehati.«

»In zakaj ga ti prenašaš?«

»Eh, meni je vseeno. Jaz ga samo dražim. Mlada sem še. Žal pa mi je starejših in poštenih deklet, ki jih vozi na pijačo, potem pa ves večer leze po meni in si prijatelje kupuje tako, da pijejo na njegov račun. Tudi dekleta dajejo za pijačo. Ni fer.«

»Mu boš povedala, da si me srečala?«

»Ah, ne. Rekla bom, da sem bila pri vedeževalki, da sem vprašala za njega in glej ga zlomka, kaj vse sem izvedela.«

Zahvalila se je za kavo.

»Sedaj sem ti eno dolžna. Oglasi se kaj. Mu bova predstavili 'vedeževalko'. Kar vidim njegov obraz. Usral se bo od strahu,« je še dodala in s širokim nasmehom na ustih prečkala cesto.

Za svoja leta je bila zelo odrasla. 'Fajterka', bi rekli v knapovskem žargonu.

Fant se bo 'nasral' tam, kjer najmanj pričakuje.

V domačem revirju.