Volitve so zahtevno opravilo

Odkar je Dušan Vučko od leta 2011 direktor Državne volilne komisije, so bile v Sloveniji volitve že sedemkrat, samo letos petkrat. Ta teden smo v pogovoru z gorenjskim rojakom, ki ima sicer v državni volilni komisiji desetletne izkušnje, pred tem pa tudi precejšnjo politično kilometrino, med drugim tudi kot občinski svetnik v Bohinju in poslanec državnega zbora, skušali izvedeti, kako je s svojo ekipo kos tej nalogi.

Pogovarjamo se po posvetu, ki na Brdu poteka za člane občinskih volilnih komisij. Ali zahtevnost volitev terja potrebo po izobraževanju?

»Zdi se mi prav, da organi, ki na državni ravni skrbijo za usklajeno izvedbo volitev, organizirajo take posvete. Današnjega prirejata Državna volilna komisija in Ministrstvo za notranje zadeve. Enega smo pred časom že imeli, in sicer o vsebini volilne zakonodaje, današnji pa je namenjen predstavitvi informacijske podpore volitev. Drži, da so vse volitve zahtevno opravilo, lokalne pa so z vidika izvedbe najbolj kompleksne, ker imamo tako raznovrstne sisteme in tako rekoč troje volitve znotraj enih. Na njih volimo župane po večinskem sistemu, volitve v občinske svete se izvajajo bodisi po večinskem bodisi po proporcionalnem sistemu (pač glede na velikost občine), obenem so še volitve v krajevne, vaške in četrtne skupnosti. V organizacijskem smislu je to zahteven zalogaj. Pri vseh volitvah pa je treba opraviti vsa opravila, obseg je tu večji in treba je biti previden, ker gre za različne vrste mutacij glasovnic, različne postopke kandidiranja in podobno.«

Letos imamo kar štiri vrste volitev. Kako ste bili v držav­ni volilni komisiji kos taki situaciji?

»Ko sem avgusta 2011 prevzel funkcijo direktorja Državne volilne komisije (DVK), si nisem predstav­ljal, da bomo v treh letih izvedli sedem volitev. Po tem smo v Evropi najverjetneje rekorderji. Letos je bilo še bolj intenzivno, saj smo imeli najprej evropske volitve, vmes zakonodajni referendum, nadomestne volitve za državni svet (za dva člana DS), predčasne parlamentarne volitve in sedaj še lokalne. Pri tem je treba povedati, da DVK daje občinskim volilnim komisijam strokovne usmeritve, potem pa one kot samostojni organi opravijo glavnino dela. Letošnjih pet volitev je terjalo veliko skrbnost, kajti posamezna volilna opravila so tekla hkrati. Še preden smo na primer končali evropske volitve, so se izvajala volilna opravila za referendum, vmes za DS, in še preden smo vse skupaj dobro končali, smo že padli v predčasne parlamentarne volitve. Ob tem pa lahko vendarle z zadovoljstvom ugotovimo, da smo vse volitve izvedli tako, kot se od nas pričakuje: učinkovito, uspešno in predvsem zakonito. Tu gre zahvala ne le DVK kot nosilcu logistike, pač pa tudi okrajnim volilnim komisijam in volilnim komisijam volilnih enot. Zavedati se je treba, da vsaj v ožjem poveljevanju sodeluje približno dva tisoč odgovornih ljudi, če pa štejemo še člane volilnih odborov in ostalo podporno moštvo, ki jih je treba tudi pohvaliti, pa gre za okoli 20 tisoč ljudi.«

Lani ste menda za volitve dobili tudi neko mednarodno priznanje?

»Prijavili smo se na natečaj, ki ga je razpisal mednarodni inštitut za parlamentarne študije iz Londona. Navedli smo, katere nove pristope smo uvedli od leta 2012. Ko sem postal direktor DVK, je bil moj cilj dvigniti prepoznavnost te službe, povečati stik z volivci kot uporabniki, šli smo v spremembo grafične podobe (v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje), pripravili novo aplikacijo za volišča in kljub finančni krizi uspeli racionalizirati stroške volitev tudi do dvajset odstotkov. Prijavili smo se kot ekipa in na naše presenečenje dobili nagrado za uprav­ljanje volitev ter postali volilna komisija leta 2013. Tudi mednarodni opazovalci, ki spremljalo volitve v naši državi, imajo za njihovo izvedbo dobre ocene, tako smo denimo za parlamentarne volitve leta 2011 dobili veliko opazovalno komisijo OVSE, ki nam je za izvedbo dala pozitivno oceno z le nekaj manjšimi priporočili.«

Posebnost letošnjih parlamentarnih volitev je bila izvedba v poletnem času. Kako je to vplivalo na vaše delo?

»DVK je dolžna izvrševati odlok o volitvah, za razpis volitev pa so pristojni drugi organi. Mene ni presenetilo, da so bile volitve v poletnem času. V primeru, da bi bile to redne volitve, bi lahko prišlo do nasprotovanja, tudi ustavnega sodišča, tako pa se je zgodilo, da je država ostala brez vlade in treba je bilo izpeljati izredne volitve v državni zbor. Nobene volitve ne minejo čisto brez težav, ob letošnjih poleti pa je bilo teh nekaj več. Več volivcev je denimo želelo glasovati po pošti iz tujine, pri čemer pa jim DVK ne more zagotoviti vsega, a storili smo vse, kar je bilo v naši moči. Vsi volivci denimo volilnega gradiva niso prejeli. A tudi to ni nič neobičajnega. Za zadnje predčasne volitve je bilo takih volivcev nekaj manj kot dva tisoč, sedaj pa okoli 3900.«

Tudi za lokalne volitve so ljudje izražali željo, da bi glasovali iz tujine …

»To jim omogoča samo zakon o volitvah v državni zbor, ne pa tudi zakon o lokalnih volitvah. Razumem pa, da bi ljudje želeli participirati. Menim, da bi kazalo v prihodnosti proučiti, ali je smiselno to možnost vključiti v zakon. Vendar bi morale potem to izvajati občinske volilne komisije in ne DVK, kar pa bi bilo zanje zelo zahtevno. Sicer pa menim, da je sedanja rešitev dovolj racionalna. Klasična oblika glasovanja je na voliščih. Tu lahko zagotoviš demokratične standarde, glasovanje na druge načine nosi v sebi določena tveganja. To velja tudi za glasovanje po internetu, ki ga od evropskih držav za sedaj prakticira Estonija in o čemer bodo v prihodnjih letih verjetno razmišljali tudi v drugih državah. Sam nisem apriori proti takšnemu načinu, a trenutno je na tem področju več odprtih vprašanj kot ponujenih odgovorov. Gre tudi za vprašanje zaupanja v elektronske storitve, zaradi česar so do tega načina zadržani tudi v drugih državah EU. Ne drži pa, da bi lahko z e-volitvami povečali volilno udeležbo: Estonci imajo približno tolikšno kot mi (okoli 65 odstotkov), res pa se povečuje delež ljudi, ki za glasovanje uporabljajo internet in pametne telefone (trideset odstotkov vseh, ki glasujejo). Kar zadeva e-volitve, sva s predsednikom DVK že predlagala, da bi v naši državi vsaj za glasovanje iz tujini v doglednem času testirali to možnost.«

Ko že omenjate volilno udeležbo, kako ocenjujete, da je bila na parlamentarnih volitvah najslabša doslej, saj se je volitev udeležila le polovica volivcev?

»Upoštevaje poletni čas in politične razmere to ni presenetilo. Nekateri so računali, da bo celo manjša. Upam si trditi, da bo na naslednjih, če bodo redne, volilna udeležba spet višja.«

Ali na bližnjih lokalnih volitvah pričakujete kakšne posebnosti, zaplete?

»Nobene volitve ne minejo povsem brez težav, a zapletov v smislu volilnega postopka ne bi smelo biti: vse je že utečena praksa. Nekaj več komunikacije, povezane z lokalnimi volitvami, je bilo letos z volišči za invalide. Na lokalni ravni je še vedno stališče, da je treba določiti posebno volišče za invalide, a to je diskriminatorno, kar je tudi stališče ustavnega sodišča. V prihodnje pa naj bi dosegli, da bi bila vsa volišča dostopna invalidom.«

Kje pa volite vi? Še vedno v Bohinju?

»Po spremembi v zasebnem življenju (ločitvi) sedaj živim v Kranju. Stalno sem prijavljen na Golniku, od koder tudi sicer izviram. Nisem Bohinjec po rodu, čeprav so me kot »bojevnika« za Bohinj vsi imeli za Bohinjca. Kot volivec sodim v Mestno občino Kranj in tu izvršujem tudi volilno pravico. Na volišču na Golniku sem že ob 7. uri zjutraj, preden grem v Ljubljano na DVK.«

Pa imate kot »bojevnik za Bohinj« še stike s tamkajšnjim okoljem?

»Še vedno. Za Bohinj sem ogromno naredil tudi, ko sem bil v mandatu 2000–2004 poslanec državnega zbora: še vedno velja pavšalna turistična taksa, ki je bila moj poslanski umotvor, prav tako sem dosegel, da se je v zakon zapisala služnost na smučiščih, kar je razrešilo spore med upravljavci in lastniki zemljišč. Na svoj poslanski mandat imam lepe spomine in si štejem v čast, da sem opravljal to nalogo. V nekem intervjuju sem dejal, da če me hočejo diskreditirati, rečejo, da sem bivši policaj in poslanec LDS. Ponosen sem na oboje: da sem kot policist pred dvema desetletjema pomagal pri osamosvojitvi Slovenije in da sem kot poslanec državnega zbora odgovorno opravljal svoje delo. In ne drži prepričanje, da so vsi politiki pokvarjeni. Če bi bil jaz takšen in bi imel prste v marmeladi, danes ne bi živel v najemniškem stanovanju. Tako pa imam čisto vest.«