Kri in nagoni
Preberimo najprej tole: »Naturalist je nepristranski opazovalec ob cesti življenja, po kateri podedovana kri in nagoni podijo človeka.« To je bil eden udarnih stavkov ene izmed profesoric slovenščine na eni od boljših gimnazij v glavnem mestu pred kake pol stoletja. Njena dijakinja (in moja dobra znanka) je takrat stanovala pri Josipu Vidmarju, bila je prijateljica njegove hčerke. Velmoža je videvala le poredko, ob enem izmed srečanj pa mu je navedla tudi gornjo trditev. Vidmar je ob njej vidno užival, tako se je nasmejal, da se je tolkel po kolenih.
Navedena trditev je res »udarna«, a ne drži. Naturalisti v svojih delih niso poudarjali le vloge dednosti, enako pomembna sta bila še dva druga »naravna dejavnika«: okolje in doba. Tak je bil nauk dveh Francozov; teoretično ga je utemeljil filozof Hippolyte Taine, v svojih romanih pa z visoko umetniško močjo izrazil pisatelj Emile Zola. Pa ne gre za književno učenost. Citirane izjave sem se spomnil ob razmisleku, kaj naj to pot napišem pred novim šolskim letom, ki se začne v prihodnjih dneh. Pomislite, kako bi bilo, če bi v življenju otrok, ki te dni odhajajo v osnovne in srednje šole, odločali le podedovana kri in nagoni. Bi v tem primeru hoja v šole sploh imela kak smisel? Mar ne gre v šolanju prav za to, da se mlad človek uvaja v družbeno okolje, širše od družine, in da se privaja dobi, v kateri živi.
Novejša odkritja genetike sicer pritrjujejo stavku citirane profesorice. V genetskem zapisu, ki ga človek podeduje, je res zapisano veliko od tistega, kar bo postal, tudi dolgost njegovega življenja, nagnjenost k določenim boleznim, njegov temperament, obnašanje, značajske poteze … Hkrati pa dobro vemo, da je mogoče z zdravim načinom življenja prav to podaljšati, z vzgojo ublažiti ali poudariti podedovane značajske poteze. Ko sem sam hodil v šolo, so vlogo dednosti zavestno tajili, povzdigovali pa vzgojno vlogo socialističnega družbenega okolja in zgodovinskega trenutka, ki mu je takt udarjala avantgarda delavskega razreda. Navsezadnje se je izkazalo, da so imeli naturalisti od vseh teoretikov še najbolj prav, bolj kot genetiki, ekonomski deterministi in avantgardisti. Človek je dejansko trojna rezultanta dednosti, okolja in dobe.
Temeljne poteze posameznika so torej določene že ob rojstvu. Določeno je, kaj nekdo je. Z vzgojo pa se da vplivati na to, kako je in kakšen naj bo. V komunističnem in še prej v katoliškem obdobju so nas vzgajali za poslušne državljane; ti so dobri, če se podrejajo avtoritetam in kolektivnim vrednotam, plačilo za takšno držo pa naj bi v enem primeru sledilo že na tem, v drugem pa šele na drugem svetu. V novejšem času pa naj bi šola otroka učila in vzgajala »storilnostno«; dala naj bi mu znanje in držo, ki bi ga napravila učinkovitega v sedanjem družbenem okolju, ki je kapitalistično. Hkrati pa je več kot očitno, da je vzgoja za vrednote stopila v ozadje, v drugi plan. Kapitalistično družbeno okolje dopušča, da pridejo podedovana kri in nagoni še posebej do izraza. Sedem glavnih grehov je sproščenih: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost in lenoba – to sploh niso grehi, to so po novem vrline in rezultati takega režima so po četrt stoletja kapitalizma več kot očitni. Sedem krščanskim kreposti – vera, upanje, ljubezen, razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost – pa potrpežljivo čaka nekje na obzorju, če bo kdaj še kaka priložnost, da jih selektor pokliče na igrišče. Tudi šola je ena od tistih hiš, ki bi jim lahko bolj na široko odprla svoja vrata.