Sara Isaković končala tekmovalno pot

S šestnajstimi je bila najmlajša slovenska olimpijka v Atenah, v Pekingu je dvajsetletna stala na stopničkah. V plavanju je dosegla vse, kar je hotela, zdaj so na vrsti drugi življenjski izzivi.

»Mislila sem, da bo konec že po Londonu. Rekla sem si, da si bom vzela vsaj eno leto pavze, tako da bom zaključila študij,« je svojo pripoved o tem, kako je v njej zorela odločitev, da ne bo več profesionalna plavalka, pred novinarji na radovljiškem bazenu začela Sara Isaković. Šestindvajsetletna dobitnica prve slovenske plavalne olimpijske medalje se iz ZDA seli v Dubaj, kje živi njena družina.

Zakaj pa ne?

V San Diegu si je lani po diplomi na univerzi Ber­keley našla delo v laboratoriju, kjer so raziskovali delovanje možganov vrhunskih športnikov. »Življenje, ki sem ga imela, me je izpolnjevalo. Vsako jutro sem po dve uri in pol trenirala, potem pa osem, devet ur delala v laboratoriju … včasih tudi do polnoči,« pripoveduje. »Ampak enkrat, ko me je res zagrabilo iti nazaj v vodo, sem se tega lotila stoodstotno in sem, kot rečem, plavanju dala še eno možnost. Sem pač zelo ambiciozen človek in na veliko sanjam, pa sem si rekla – zakaj pa ne … zakaj se ne bi mogla vrniti v plavanje. Na živce mi namreč gre, ko rečejo, da se vrniti k plavanju ni mogoče. In mislila sem, da sem imela v sebi še toliko volje in moči, tako sem verjela vase, da bi se mi uspelo dobro pripraviti in oditi na še ne olimpijske igre po še eno medaljo.«

Ko so raziskave narejene, študij zaključen …

Ko je bil študij zaključen, vse raziskave narejene, si je, tako pravi, rekla: zdaj bom pa samo še trenirala, spala in jedla. Tako kot sem to počela vedno. A ko je to, torej popolno predanost izključno plavanju še enkrat doživela v realnosti, je ugotovila, da jo pravzaprav takšen način življenja ne veseli več tako, kot jo je nekoč. Šlo je pač za ekstremen fizičen in psihičen napor. »Težko se takole mučim še dve leti, če mi ni dobro, sem si mislila … pa lahko vprašate Miha (ljubeče potreplja svojega dolgoletnega trenerja Miha Potočnika po rami), nikoli se nisem pritoževala nad treningi, vse sem naredila za to, da izpolnim svoj cilj. Ko sem pa videla, da v takih težkih situacijah ni več dovolj volje, sem si pošteno rekla – tole pa ne bo šlo. In zato sem v tem trenutku tako zelo mirna; zavedam se, da sem dobro razmislila in da je odločitev, da zaključim svojo kariero, prava.«

A se spomniš, Miha?

Športna pot Sare Isaković je tesno prepletena z Mihom Potočnikom, ki je bil Sarin trener skoraj desetletje in ki je, kot pravi plavalka, zanjo vedno sprejemal najbolj prave odločitve. »Če pogledam nazaj, se je vse tako lepo počasi stopnjevalo … čeprav ni bilo vedno lahko,« se je še enkrat ozrla na svojo imenitno kariero. »Na olimpijadi se mi je izpolnila življenjska želja, ki sem jo imela že kot devetletna punčka: nastopati na olimpijadi. Svojih uspehov sem se pravza­prav včasih kar malo ustrašila. Leta 2006 sem bila solidna na evropskem prvenstvu, leta 2007 sem tako zasovražila kravl, da sem potem trdo trenirala delfin … a se spomniš, Miha? … Leta 2007 je bilo gimnazije konec, zato sem v naslednji sezoni samo še trenirala. Decembra mi ni šlo najbolje. Pa sem si govorila, da verjamem vase in da se bo prav gotovo vse še obrnilo na bolje. In se je res. Marca leta 2008 je Miha rekel: ti boš spet plavala kravl. In sem zmagala na evropskem prvenstvu. Potem sem pa končno prišla v tisto pravo razpoloženje. Naslednje štiri mesece sem se z mislijo na to, da sem evropska prvakinja, pripravljala na olimpijske igre. Bila izjemno motivirana, na treningih mi je šlo odlično in vsak mesec sekundo hitreje in potem … se je v Pekingu vse izšlo tako, kot je prav.«

Peking, sladko-grenka izkušnja

Morda se sliši kot sanjska kariera, dodaja ob tem, a pot ni šla samo naravnost navzgor. »Veliko je bilo trenutkov, ko sem bila razočarana, ampak se tudi takrat nisem predala, verjela sem vase in tako se je na koncu ravno v pravem trenutku vse super izšlo.«

A prav na olimpijske igre 2008 je vezano tudi eno njenih velikih razočaranj. »Gre za odnos države do športnikov,« razloži. »Veste, da nikdar nisem plavala zaradi denarja, mislim pa, da si kot vrhunska športnica zaslužim tisto, kar mi pripada. Plavalna zveza mi je torej za srebrno medaljo na olimpijskih igrah obljubila 30 tisoč evrov nagrade. Dve leti sem čakala, da dobim prvo tretjino, še dve leti, da sem dobila drugo. Zdaj je od Pekinga minilo že šest let in mislim, da bi bilo dostojno, da dobim še preostanek. In Miha tudi. Pa je to le najbolj izstopajoč primer, ob tem je bilo še cel kup drugih. Veste, tudi zato je težko ostati vrhunski športnik v Sloveniji – veliko obljubljajo, dobiš pa potem prav malo. Zato sem se tudi tako zelo potrudila pri študiju, zavedala sem se namreč, da od plavanja ne bom mogla živeti. Izjema je univerza Berkeley, kjer so mi dali 250 tisoč dolarjev, da sem pet let lahko tam študirala. In radovljiški plavalni klub, kjer sem vedno imela odlične odnose in odlične pogoje za delo.«

Pripravljena na življenje

»Čaka me še ogromno zanimivih poti, zdi se mi, da sem pripravljena na življenje. Veliko sem se naučila, predvsem v ZDA, kjer smo v laboratoriju v San Diegu proučevali možgane vrhunskih športnikov. To je bilo zame še posebej fascinantno, ker sem na neki način proučevala svoje možgane. Nevroznanost, psihologija in nevropsihologija so področja, ki se bodo v prihodnjih letih posebej intenzivno razvijala; saj pravijo, da bo to stoletje stoletje možganov, kajne? Mislim, da je razumevanje te smeri psihologije bistvenega pomena tudi za šport. Odzivanje na stres, optimalne priprave na nastop na vrhunskih, težkih področjih … sama na primer sem bila v Pekingu popolnoma mirna in samozavestna, je pa veliko športnikov, ki imajo izjemen potencial, a tega nikoli ne pokažejo v trenutkih, ko je to najbolj pomembno.«

Nazaj k družini

Zdaj se vrača v Dubaj, kjer živi njena družina. »Vesela sem, da bomo po toliko letih spet živeli skupaj. Pa delo na področju psihologije,« je o načrtih za prihodnost dejala Sara Isaković, ki je priložnostim, ki jih prinaša življenje, na široko odprla vrata.

»Mislil sem, da že London predstavlja konec,« pa je njeno odločitev komentiral trener Miha Potočnik. »Zato sem bil malo presenečen, ko je sporočila, da bo trenirala za Rio, čeprav je bilo časa, da se nanj dobro pripravi, še dovolj. Glede na izkušnje in odnos, ki ga ima Sara do plavanja, bi bilo v neki meri tudi izvedljivo. In zato sem bil potem spet presenečen, ko je povedala, da se je odločila za konec kariere … Ampak v življenju je poleg plavanja še tisoč drugih stvari, za katere vem, da jih bo počela dobro, zato ji ob tem lahko zaželim le vse dobro v življenju.«