Na romanje nekoč in danes

Kakor vsako leto pričakujemo na jutrišnji praznik tudi letos množično romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. V tem zapisu pa nas zanimajo spremembe v načinih romanja, ki je že od nekdaj tudi posebna, verska oblika turizma …

Od kod beseda romar, kaj sploh pomeni romati? Etimolog Marko Snoj razloži, da je slovenski romar priromal iz italijanskih besed Roma oziroma romero, kar pomeni tistega, ki gre v Rim. Pisatelj Janez Trdina je bil sicer drugačnega mnenja: da je izvor besede ciganski (rom), tako da bi romati pomenilo klatiti se po svetu, romar pa bi bil nekakšen klatež, verski cigan. S takšno domnevo se seveda ne moremo strinjati.

Na božjo pot nekoč

V starih časih niso potovali toliko in tako kot danes. Odpotovati nekam kar tako za navadne ljudi sploh ni bilo dopustno. Edini dopusten način, da je lahko tudi človek iz nižjih slojev odpotoval nekam daleč in za dlje časa, je bil, da je šel na romanje – ker je to dopuščala Cerkev. In naši predniki so to možnost izkoriščali na veliko in z veseljem. Valvasor poroča o božjepotnikih s Kranjskega, ki so se leta 1057 napotili v Jeruzalem na Kristusov grob. Bilo jih je nekaj sto, med njimi posebno dosti Ljubljančanov. Spotoma so jih Arabci nad 150 »posabljali«, še več pa jih odvlekli v sužnost. Primož Trubar piše, »da hoče dobrosrčno slovensko ljudstvo vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in pri svetnikih urediti samo … z daljšim romanjem in z zidanjem novih cerkva … Zato romajo prečesto v Rim, Loreto in v Oetting na Bavarsko preko Sankt Wolfganga, a redno vsakih sedem let v Aachen ob spodnjem Renu«. Trubar zapiše tudi, da cilj naših romarjev ni bil samo Rim, ampak tudi druga božja pota na zahodu. Niso se ustrašili daljave, iz bavarskega Altöttinga so krenili naprej v »Kelmorajn« (Köln am Rhein), v »Cahe« (Aachen) in druge porenske božjepotne kraje pa še mnogo dalje, v daljno Španijo, na grob sv. Jakoba v »Kompostelo« (Santiago de Compostela).

V zadnjih letih se vse več naših romarjev spet odpravlja v Kompostelo, mnogi znaten del te poti opravijo peš ali s kolesom. A malo jih ve, da so naši predniki hodili tja že stoletja pred nami. Če so otroci spraševali, kje je Kompostela, so jim pokazali Rimsko cesto na nočnem nebu in jim dejali: »Glejte, ta cesta pelje k sv. Jakobu v Kompostelo!« Josip Lavtižar, rateški župnik, ki je bil tudi sam velik božjepotnik, je napisal, kako se je nekdanji romar pripravil na dolgo pot v Španijo. »Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, se je pripravljal za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so obiskali cerkev, kjer je opravil duhovnik za romarja slovesno zadušnico. Iz cerkve so šli v romarjevo hišo k zajtrku in k poslovu. Slovo je bilo zelo ganljivo, ker je pel tačas mrliški zvonček. Božjepotnik je vzel poleg črevljev na nogah še posebej par novih s seboj, segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Dandanes ni več tako. Na suhem vozijo brzovlaki, na morju parniki. Z njimi prideš brez posebnega truda v Kompostelo. Nihče ne hodi več peš, zato tudi ne potrebuje dveh parov črevljev, kakor so jih nekdaj potrebovali.«

Prve romarske »destinacije« v tuje in za tedanje čase res daljne dežele so bile torej tri: v Sveto deželo, Rim in Kompostelo. Četrta in zelo pogosta je bila božja pot v Porenje. Namenjeni so bili na grob sv. Treh kraljev v Kölnu, k štirim svetinjam v Aachen ter v Trier in v Kornelimünster blizu Aachna. Te poti so se začele v 13. stoletju. »V Kelmorajn so romali Slovenci navadno na pomlad. Tja in nazaj so hodili okoli dva meseca. Napravljeni so bili kakor vsi romarji tistih časov. Na klobuku ali na obleki so si pritrdili morsko školjko, čez ramo jim je visela čutarica (tikvica – 'svetega Jakoba flašca'), opirali so se na dolgo, na vrhu zakrivljeno palico. Okoli vratu so nosili rožni venec. Spokorniki so romali v raševinastih oblekah. V Andernachu so imeli spravljene križe in bandera, s katerimi so potem slovesno priromali v Köln. Pri tem so peli slovenske pesmi.« (Vir: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev)

Na romanje danes

Če bi šli na veliki šmaren na Brezje in vprašali romarje, kako so prišli na ta kraj, bi gotovo večina odgovorila, da z motornimi vozili, največ z osebnimi avtomobili. A se tudi danes najde še kar nekaj takih, ki romajo peš ali s kolesi, torej na svoj lastni pogon. Naj navedem samo dva sveža primera, skupini romarjev iz Žirov, obe sta se podali na pot 2. avgusta. Prva peš, iz Žirov do Jeruzalema, pa ne tistega v Sveti deželi, ampak do našega v Prlekiji. Letos so si za pot vzeli kar devet dni. Gre za romarje, ki pripadajo žirovskemu društvu ŠmaR (Šmarnični romarji) in so doslej opravili že številna romanja, najdaljše je bilo prav v Kompostelo. Druga romarska skupina je kolesarska, tudi ta že utečena, tudi njihova najdaljša vožnja je bila Jakobova v Španiji. Letošnja pa je vodila iz Žirov na Dunaj, za kar so potrebovali štiri dni in petega za vrnitev z avtobusom. Temeljni motiv obeh vrst romarjev, pešakov in kolesarjev je božjepotni, hkrati pa je vsak tak podvig tudi svojevrstni način preživljanja dopusta in posebna oblika turizma.

Romarskih skupin, kakršni sta žirovski, je vse več, a ostajajo nekakšni »specialci«. Velika večina romarjev je motorizirana in roma le občasno na preverjene domače cilje, višek romarske sezone pa je ravno veliki šmaren, ko se jih največ zbere v treh slovenskih Marijinih svetiščih – na gorenjskih Brezjah, na goriški Sveti Gori in na Ptujski Gori. Tudi v teh množičnih romanjih lahko v zadnjih desetletjih opazimo velike spremembe. Še okrog leta 1960 se je največ romarjev na Brezje pripeljalo z vlakom in z avtobusi, potem pa so povsem prevladali osebni avtomobili. Leta 1965 je bilo letno število parkiranih osebnih vozil le 5000, v zadnjih in rekordnih letih prejšnjega tisočletja se je približalo 45 tisoč, zadnja leta jih je okrog 30 tisoč. Nekoč so prihajali za več dni in na Brezjah tudi prenočili. Leta 1960 je bilo nočitev okrog 5000, leta 1980 blizu 2000, zdaj jih je še manj. Število romarjev, ki ga ugotavljajo po številu podeljenih obhajil, je okrog 150 tisoč, pred 2000 se je približalo 200 tisoč. (Vir: dr. Branislav Šmitek, Turizem na Brezjah, v knjigi Marija Pomagaj, 2014.) – Namesto sklepa lahko zapišemo, da je slovenska nagnjenost k romanju stoletna konstanta, spreminjajo se le njene pojavne oblike.