Turist z razlogom

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 30. julij 2014 / 10:23

Najboljše na svetu je biti turist! Živeti turistično življenje! Čas turizma je najprijetnejši čas v letu!

Pakiramo za na morje. Žena je doma pustila le pancerje in smuči …

Turist bom prihodnjih štirinajst dni. Torej, možgane na pašo, denar v žep in proti morju. Grem iz vročine v še hujšo vročino, iz trenutnega miru v popolno gnečo, grem ravno zdaj, ko so zjutraj parkirišča prosta, grem in porabil bom vse prihranke, grem iz 450 kvadratov v osem kvadratov, grem v skupno kopalnico, pomivalnico, v natikače, med komarje zbrane, ose razsejane, galebe usrane, Hrvate prijazne. Otroka se veselita, žena tudi, torej nimam razloga, da se ne bi še sam … Spoznal bom nove ljudi ... Razširil bom svoje geografsko-kulinarično obzorje ...

Pogledam se v ogledalu, mornarska majica mi pristaja, kratke hlače tudi, japonke bi bile lahko črne, ne pa zelene … Avto je pripravljen na polet, sončna očala zloščena … Hčerka je vzela več stvari kot Britney Spears na letno turnejo, žena je, kot kaže, naš družinski avto zamenjala za selitveni kombi …

Turist?

Nekoč davno sem ležal v črnogorski senci ter poslušal njihov radio. Ne vem, nisem si zapomnil, kateri črnogorski slikar je bil gost v studiu, spomnim pa se sledečih njegovih besed: »Morje in plaže prepustite turistom in amaterjem, pojdite raje v notranjost Črne gore, tam je pravi užitek, prijaznejši ljudje, boljša hrana in boljši zrak …«

Turisti in amaterji …

Od takrat pa vse do danes nočem biti opažen kot turist. To pomeni, da se skušam kar najpristneje spremeniti v domačina kraja, kamor grem. In kako je to v praksi? Torej, od takrat na Škotskem ne kupujem kiltov, iz Mehike ne nosim sombrerov, ne trdim, da je nemška klobasa najboljša na svetu, da je češko pivo špica, da je Jadransko morje najbolj modro na svetu, da je Dalmacija najlepša, da je Španija najprijaznejša, da se bom preselil na grški otok, da bom iz Indije prišel z rdečo piko na čelu, iz Tibeta v natikačih in obrito glavo, iz Amerike s Harleyjem, iz Rusije z babuško, iz Norveške s tekaškimi smučmi, ne bom trdil, da je toskanska hrana najboljša, da v Provansi lepše diši kot na Krasu, da imajo v Srbiji najboljše meso, v Bosni najboljše ljudi …

Ne bom … In tega se dosledno držim.

Grem na morje, se sončim, lenarim, jem in pijem, kolesarim, plavam in grem domov. Nočem na vsak način spoznati prvega domačina, ki ima čoln ... V fotoaparatu je le nekaj fotk, ki jih bom prilepil v družinski album. Ne, niti »maslinovog ulja« ne bom prinesel domov … Šel bom tja, kjer gostitelji ne tarnajo, da njihova sezona traja le dva meseca, tja, kjer so kraji opisani v knjigah, ne v katalogih, nekam, kjer te ne gledajo kot polno denarnico, ampak človeka, ki se bo še kdaj vrnil ... Nisem klasičen turist, ki se hoče takoj vživeti v njihovo kulturo, uživati njihovo domačo kuhinjo, spremljati običaje in piti njihovo doma pridelano deviško olje in čudovito vino. In veste, če ne kupuješ sombrerov, deviškega olja, toskanskega sira in podobnih turističnih atrakcij, lahko prideš domov še bogatejši … Če ne finančno, pa vsaj za spoznanje, da nisi turist, amater … ali preprosto – ovca.