Ukradena mladost

Življenje ni veselica, 1. del

Silvana sodi med tiste čvrste, klene in zdrave Slovenke, ki še pri devetdesetih letih držijo svet na svojih ramenih in se ne dajo upogniti nikomur: niti bolezni, še manj polenom, ki jim občasno letijo pod noge.

Rodila se je na kmetih, ker pa je bila med številnimi brati edino dekle, se je oče odločil, da bodo napraskali toliko denarja, da bo lahko obiskovala šolo pri nunah. Vsako jutro, že zarana, malo po četrti uri, je ob poti počakala sosedo, ki je na mestno tržnico v Ljubljano vozila zelenjavo. Prevoz še zdaleč ni bil brezplačen, saj je imela soseda velike oči.

»V šoli smo bila dekleta treh kategorij. V prvo so sodile tiste, ki so izhajale iz najbogatejših ljubljanskih družin, v drugi so se znašle hčerke srednjega meščanstva, v zadnji, najbolj zaničevani kategoriji pa smo bile me, ki smo praviloma prihajale iz mestnega okoliša. Nekatere nune so se do nas obnašale, kot bi imele pred seboj nujno zlo, da smo manj vredne, pa se je poznalo tudi pri malici oziroma kosilu. Jedle smo ločene od drugih, na krožniku pa se je znašlo zgolj tisto, kar smo prinesle s seboj. A sem bila trmasta in sem gledala stran, ker sem si nadvse želela, da bi bila najboljša v razredu. To se je tudi zgodilo, žal pa je očetova trma prekrižala moje sanje. Trdil je namreč, da je za žensko zelo slabo, če je preveč izobražena. Mama mu je v vsem pritrjevala, sicer ji pa tudi to, da sem šla v šolo, ni bilo všeč, saj je morala nekaj več plačevati prvi dekli, da ji je pomagala v kuhinji. Z veliko trme in pregovarjanja sem vseeno dosegla, da sem se po drugi svetovni vojni vpisala še na gostinsko šolo. A to so bili že povsem drugi časi, in ko sem slišala, da je oblast tista, ki določa, kam bom šla v službo, sem tik pred diplomo izstopila in ostala doma. Moje sošolke so se potem porazgubile po različnih zakotnih krajih, dvema je dekret preprečil tudi poroko, kasneje sta se zapili in nista več prihajali niti na srečanja ob različnih obletnicah,« se jasno in zelo podrobno spominja mladosti.

Četudi so imeli pred vojno daleč največjo kmetijo, so po nacionalizaciji prišli na beraško palico. Dva brata sta padla na nemški fronti, dva v partizanih, eden je pobegnil v Ameriko, trije pa so odšli od doma s trebuhom za kruhom. Najlepše njive so jim odvzeli zato, da so na njih zgradili državne hleve, gasilski dom in zdravstveni dom. Silvanin oče je od žalosti v čudnih in nikoli pojasnjenih okoliščinah umrl.

»Najprej je začel vidno hirati, tedensko je izgubil tudi po pet kilogramov. Ni hotel več jesti, hoditi v cerkev, zaklepal se je v kamro, kjer je sedel na postelji in nemo zrl predse. Neke noči pa me prebudi mama, bila je na smrt preplašena, češ da je oče izgubil zavest. Sosed ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so ga spravili k sebi, po kakšnih štirinajstih dneh se je že smejal, in ko smo prišli na obisk, je zadovoljno delal načrte o tem, kaj bomo spomladi posejali in posadili. Mislili smo, da ga bomo lahko vzeli domov, a nas je zdravnik prepričal, da bi bilo dobro, če ga za nekaj časa pošljejo še na psihiatrijo. Ko je mama vprašala, zakaj, je skomignil z rameni in zatrdil, da bo tako najbolj prav. Na vso moč smo se trudili, da bi ga odpeljali s seboj, a nam ni uspelo. Premestili so ga v hišo groze, o kateri so se med ljudmi širile grozne stvari. Očeta smo lahko videli šele čez kakšen mesec. Ni nas prepoznal. Mama se je zatekla po pomoč celo k nekemu politiku, ki je bil doma iz naše vasi, a je ni hotel sprejeti. Čez kakšen teden smo dobili telegram, da je oče storil samomor. Kako, nam niso povedali, niti krste nismo smeli odpreti. Vse do pokopa so krsto in nas stražili trije možje v civilu, že njihova prisotnost je na vse, ki so prihajali kropit, vplivala kot grožnja. Po očetovi smrti so nam dodatno odvzeli še gozd, češ da bo to v ljudsko dobro, ker bodo tam čez napeljali daljnovode. To se je res zgodilo, a šele leta 1997, ko smo gozd dobili z denacionalizacijo vrnjenega.«

Na kmetiji, ki je še nekaj let po 2. svetovni vojni dajala kruh več kot petnajstim, so ostali le še štirje: Silvana, njena mama in dva otroka – siroti, kajti njun oče, Silvanin brat, je padel v partizanih, mati pa se je potepla neznano kam. Življenje ni bilo le težko, bilo je kruto. Pogosto ni bilo kaj dati v lonec in dogajalo se je, da so se lahko nasitili le ob suhih krhljih. Otroka, ki sta obiskovala osnovno šolo, sta bila, na srečo, deležna malic iz ameriških paketov. Včasih sta v šoli sunila kos kruha in ga prinesla domov, da sta si ga razdelili še mama in Silvana.

»Z veliko odpovedovanja smo potem kupili kravico, čez čas tudi nekaj kokoši, prašička. Mama je s težkim srcem prodala očetove čevlje, nekaj oblek, lovsko puško. Vsakokrat, ko je šlo kaj dragocenega iz hiše, je v njenih očeh ugasnilo nekaj ognja. Kdo ve, kaj bi storila, če ne bi imela vesti in občutka dolžnosti do obeh vnukov, ki ju je morala spraviti do kruha. Malo laže smo zadihali, ko sem v menzi dobila prvo službo. Potrebovali so kuharico, in ker daleč naokoli ni bilo nobene, ki bi imela kaj šol, so morali vzeti mene. Na začetku sem bila sama, kuhati pa sem morala za malo manj kot štiristo ljudi. Še danes ne vem, kako mi je uspelo! V službo sem prihajala malo po tretji uri zjutraj, da sem nalupila krompir, očistila zelje, peso, spekla kruh. Vse, kar sem porabila, sem morala skrbno beležiti. Nekoč sem pozabila odpisati riž, prišla je kontrola in takoj so opazili, da manjka več kilogramov. Kot najhujšega zločinca so me odpeljali najprej na občino, kjer so name lajali vsi, ki so imeli pet minut časa – od partijskega sekretarja do tajnika in župana. Bolj ko sem jim govorila, da sem riž porabila za kosilo, manj so mi verjeli. Zmerjali so me z lažnivko, mi grozili, da me bodo vrgli v zapor, obsodili na smrt. Dva dni sem bila zaprta, kar pa ni bilo všeč delavcem, saj so bili z mojim kuhanjem zelo zadovoljni. Končno so se trije med njimi ojunačili in napisali na občino prošnjo, naj me izpustijo, dodajo pa, da je bil riž res na jedilniku na začetku tedna, da se nisem zlagala. Zakaj vam vse to pripovedujem? Zato, da boste videli, kako grozno omejeni so bili tisti, ki so se šteli za nekaj več. Sedaj ne vem, ali sami niso želeli prekontrolirali, kaj sem kuhala, pa bi takoj, na licu mesta ugotovili, ali sem kradla ali ne, ali pa so bili tudi po naravi trapasti kot noč,« se poskuša Silvana pošaliti iz resnih stvari.

S skromnim zaslužkom, ki ga je prinašala v skupno gospodinjstvo, so laže zadihali. Najlepši trenutek je bil, ko so pripeljali vodo v hišo. V prostoru, kjer so nekoč kuhali za prašiče, so uredili stranišče in skromno kopalnico. Obe z mamo sta jokali, ko sta se prvič v življenju lahko po kraljevsko namestili na stranišču in jima ni bilo treba v dežju ali mrazu tekati čez dvorišče do kolibe, v kateri je bilo stranišče na štrbunk. Eden od nečakov se je šel učit za ključavničarja, nečakinja pa je po teti podedovala ljubezen do kuhanja in se je vpisala na gostinsko šolo. Zdelo se je, da se jim je življenje vsaj malo umirilo, da jim ni več treba s strahom čakati jutrišnjega dne. Potem pa je mama nenadoma zbolela, začela je pokašljevati in dokler ni nekoč bruhnila krvi, so se vsi skupaj tolažili, da jo je napadel le malo bolj trdovraten prehlad. Kljub težki diagnozi pa je vztrajala še več kot tri leta, le posušila se je, bila pa je tudi preveč šibka, da bi lahko poprijela za delo na polju ali ob košnji. Silvana je bila prisiljena, da se začne ozirati za moškimi, kajti boleče se je zavedala, da nima drugega izhoda.

(Se nadaljuje)