Narava in ljudje

Mati narava ima svoje zakonitosti, je dobra do ljudi, včasih pa tudi pokaže zobe. Nekatere naravne nesreče so včasih sad nestrokovnega posega in neznanja pri gradnjah raznih cest, vodnih pregrad in podobnega.

Sicer pa so se tovrstne nesreče dogajale že v daljni in bližnji preteklosti, le da ljudje zanje zaradi nerazvitih komunikacijskih poti niso vedeli. Če spomnim na le nekaj takšnih nesreč: potres leta 1690 je med drugim hudo poškodoval zvonik mošenjske cerkve sv. Andreja in več hiš v okolici; leta 1779 je v povodnji voda odnesla mostove čez Savo v Radovljici, Globokem in Podnartu. Dolgotrajno močno deževje je povzročilo, da se je nad Koroško Belo dobesedno odprl manjši hrib, ki so ga poimenovali »Čikla«, in zemeljski plaz je zasul bližnje hiše.

Konec 19. stoletja je potres dodobra stresel Ljubljano. Velik potres je v Posočju zravnal z zemljo vas Breginj, ki leži na pobočju Kobariškega Stola. Le dve kmetiji in cerkev so bile laže poškodovane. Potresi in povodnji so se tudi kasneje pojavljali na Slovenskem. Tudi letošnja vodna ujma na Ljubljanskem barju nas opozarja, da moramo biti pripravljeni na morebitne nevšečnosti.

Nestrokovni posegi s težko mehanizacijo v gozdovih ali na pobočjih so lahki vzrok za plaz. Solidarnost z bližnjim v nesreči prav gotovo prvi pokažejo sosedje in gasilci, ki priskočijo na pomoč.

Ciril Zupan, Mošnje