V spomin: Henrik Marchel (1929–2014)

Henrik Marchel je bil rojen 9. novembra 1929 v Otočah na Gorenjskem. Po končani šoli za umetno obrt se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na kateri je leta 1959 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Zaposlen je bil kot likovni pedagog na Tekstilni šoli v Kranju, tehnični urednik pri časopisu Glas in likovni pedagog na osnovni šoli Stane Žagar v Kranju. Od leta 1971 je imel status samostojnega umetnika. Svoja dela je predstavil na vrsti samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini in zanje prejel več nagrad in priznanj, med drugim Prešernovo nagrado Gorenjske leta 1964, Prešernovo nagrado gorenjskih občin leta 1983 in Prešernovo nagrado mesta Kranj za kulturne dosežke leta 2000.

Obsežen slikarski opus uvršča Henrika Marchla med najpomembnejše predstavnike slovenskega abstraktnega in kolorističnega slikarstva. Marchlovo naklonjenost do nepredmetnega likovnega jezika je nakazovalo že prvo poakademijsko ustvarjalno obdobje v zgodnjih šestdesetih letih. Umetnikova pot v abstraktni likovni nagovor je bila povsem logična, vezana na postopno stilizacijo vidnega sveta in opuščanje opisnega upodabljanja.

S prenosom konkretnega motiva v abstraktno likovno izkušnjo se srečamo pri ciklusu slik, posvečenih ognjiščem oziroma prodiščem, s katerim se je Henrik Marchel leta 1964 predstavil na prvi samostojni razstavi v Kranju. Razstava je bila ena prvih predstavitev s sodobnimi likovnimi tokovi uglašenega ustvarjalca na Gorenjskem v času, ki je šele postajal strpen do radikalnih likovnih novosti.

Tudi pozneje je Henrik Marchel utiral pot modernemu likovnemu izrazu in dokazoval, da se njegovo likovno delovanje odvija v dvogovoru z aktualnimi smermi v abstraktnem slikarstvu. S ciklusom akrilnih slik iz sedemdesetih let se je približal »novi ornamentiki«, slikarstvu barvnih polj oziroma geometrijski abstrakciji. V osemdesetih in devetdesetih letih, ki veljajo za njegovo najbolj intenzivno ustvarjalno obdobje, se je Henrik Marchel analitično in problemsko dotaknil vseh temeljnih postavk abstraktnega slikarstva, med drugim abstraktnega pejsaža, abstraktnega iluzionizma, avtonomnosti oblik v likovnem prostoru, nanje vezane barvne esence, prikaza likovnega gibanja in vtisa izžarevanja svetlobe s pomočjo barvnega tkiva. Z ritmično razporejenimi potezami čopiča je v slikarski materiji oblikoval barvna ali svetlobna jedra oziroma kompozicijska žarišča.

Henrik Marchel se je v preglede sodobne slovenske likovne umetnosti zapisal kot izviren, virtuozen in ustvarjalni intuiciji zavezan likovni ustvarjalec, iskalec neizhojenih poti in občutljiv raziskovalec nefiguralnega likovnega izraza. Po zaslugi osebno občutne različice abstraktnih slikarskih snovanj umetnik spada med najzanimivejše predstavnike visokega modernizma v slovenskem slikarstvu.