Spet na začetku

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2014 / 09:51

Z drugačnimi očmi, 4. del

»Ko sem se prebudila iz nezavesti in je ugotovil, da ga lahko slišim, je začel kričati name, naj si ne drznem misliti, da ga bom z otrokom privezala nase, da ga bom izkoriščala in izsiljevala. Da je on svoboden moški in se ne pusti nobeni kurbi ujeti. Še bi lahko naštevala, kaj vse mi je vrgel v obraz, a ne bom, ker, žal, papir takšnih besed, kot so bile njegove, enostavno ne prenese …«

Rebeka se je znašla v ujetništvu lastnega srca in upanja, da bo nekoč bolje. Ko so modrice pričele bledeti, se je njeno hrepenenje spet obračalo k Janku in ga začelo opravičevati. Krivdo za udarce je pripisovala sebi, kajti niti v najbolj drznih sanjah si ni želela, da bi se razšla, da bi jo zapustil.

»Pa ravno to se je zgodilo. Ko sem rodila, je izginil neznano kam. Nikogar nisem imela, ki bi mi priskočil na pomoč, za selitev v varno hišo pa nisem bila »primerna«. Bila sem prisiljena, da sem eno sobo začela oddajati dvema ukrajinskima plesalkama, ki sta bili, to moram reči, pravi dar z neba. Četudi sta se ukvarjali z marsičim, ne le z barskim plesanjem, sta bili dekleti na mestu, pomagali sta mi, kolikor sta le lahko. Sem in tja sta bili tudi onidve deležni udarcev svojega šefa, a sta jih znali pokončno in s ponosno dvignjeno glavo prenašati. Raje ne mislim na to, kako so mi šli lasje pokonci ob večerih, ko sta imeli menstruacijo in sta morali ostati doma. Njune zgodbe, če bi jih, seveda, povedali na glas, bi slovensko javnost, ki kar naprej pometa vse, kar ji ni všeč, pod preprogo, pretresle do kosti,« je bila skrivnostna tudi Rebeka. Otroček je rasel, Rebeka se je vnovič lotila šivanja. Na srečo je imela dve odjemalki kar pod lastno streho, oblačila pa je tudi njune številne kolegice. S porodniško je plačevala običajne, vsakomesečne stroške, preostali zaslužek pa je romal na bančni račun. Na smrt se je bala, da bi se še kdaj znašla v situaciji, ko ne bi imela niti za kruh. Nekoč, ko je bil Mali že v vrtcu, je sedela s svojima prijateljicama na kavi, ko se pred njimi, kot bi zrasel iz tal, prikaže Janko.

»Zame je to bil šok, saj ga nisem videla več kot leto dni, prav tako ni odgovarjal na moje telefonske klice. Bil je lep kot bog, zagorel, nasmejan … Objel me je okoli ramen in mi rekel 'kako pa kaj moja Mucka', mislila sem, da se bom stopila od hrepenenja. Prijateljici sta me svareče gledali, takoj sta ugotovili, kdo je moški, ki me je v hipu očaral, da sem se obnašala kot trapa. Nič ni pomagalo, pamet me je dokončno zapustila, ko mi je namignil, naj grem z njim. Toliko sem še utegnila, da sem Irino prosila, naj gre v vrtec po Malega, potem pa sem se prepustila Janku, šla sva na osamljeni del obale, kjer sva se predala seksu. Bilo je tako noro in divje, da sem ostala ne le brez pameti, tudi brez diha. Ne bom posebej razlagala, da je spet začel prihajati k meni, spet je od njega teklo med in mleko, spet sem mu dajala denar, spet me je ožel do zadnjega dinarja, spet sem bila, po dobrih treh mesecih, noseča. Zgodovina se je ponovila: nabutal me je kot psa, tokrat sem morala v bolnišnico, napisana je bila ovadba zoper neznanega storilca, ker nisem hotela izdati ime nasilneža. Bilo je grozljivo. Ni mi zlomil le nekaj kosti, strl mi je samozavest do te mere, da sem v bolnišnici, na pol nezavestna zaradi bolečin, jokala in klicala njegovo ime. Ni ga bilo, ne prej, ne kasneje. Prihajala je le Irina, kajti njena kolegica je odpotovala v Italijo. Držala me je za roko in mi prepevala v materinem jeziku. Upala je, da me bo pesem pomirila, a me ni. Zdravniki so bili prepričani, da bodo udarci sprožili splav, a se to ni zgodilo. Otroka, ki je rasel v meni, sem se krčevito oklepala, bila sem prepričana, da je sad neizmerne ljubezni. Pamet me je popolnoma zapustila, žal. Spet sem bila finančno povsem na tleh, tokrat ni bilo porodniške, ki bi me reševala. Ob vrnitvi domov sem garala vse noči, če sem hotela preživeti. Žal se je tudi Irina odselila, prišli sta dve drugi, s katerima pa nisem mogla navezati nobenega stika. Ko je bil Mali v vrtcu, sem hodila na črno k nekemu tapetniku, kjer sem šivala prevleke za oblazinjeno pohištvo. Bilo je trdo in naporno delo, predvsem pa slabo plačano. Žal nisem imela druge izbire. Oddahnila sem si, ko sem spet začela dobivati porodniško. Ni bilo bogvekaj, a skupaj z otroškim dodatkom vsaj nekaj. Bila sem odvisna od paketov Rdečega križa, nekaj položnic so mi plačali srednješolci, ki so denar, katerega bi sicer namenili za drage maturantske obleke, podarili v sklad za reveže mojega kova. Res je bilo grozljivo. Moralo bi me biti sram, pa me ni bilo. Moje telo je nezadržno hrepenelo po Jankovih objemih in crkljanju, oboževala sem njegova otroka, bila sta prav takšna lepotca kot on. Streznilo me ni niti srečanje z njegovo bivšo ženo. Nekoč je potrkala na vrata in brez povabila vstopila. Začela mi je pripovedovati zgodbe podobnih naivnic, kot sem bila jaz. Besede, ki so prihajale do mojih ušes, so bile grozljive, saj so prinašale podobno nasilje, kot sem ga bila deležna sama. Jasno in odločno mi je vtepala v glavo, da pozna vsaj štiri podobne trape. Ko je odhajala, je zmajevala z glavo, rekla mi je, da me ne sovraži, da se ji le smilim. Kljub vsemu, kar sem slišala, sem trdno verjela, da bo nekoč napočil dan, ko bo Janko samo moj. Nekje v podzavesti mi je nekaj govorilo, da se bo to zgodilo le, če bom imela veliko denarja. Biti nezakonska mama z dvema otrokoma, ni bilo lahko. Borba za vsakdanji kruh je bila nora in kruta. Ko sem kdaj zavila na banko, sem med čakanjem razmišljala, kako bi bilo vse drugače, če bi jo oropala, ker bi potem lahko živela brez skrbi. Nekoč sem našla na obali petdeset kun. Zdelo se mi je, da so se mi odprla nebesa. Spet sem začela sanjariti, kaj vse bi se zgodilo, če bi, recimo, zadela na loteriji. Kadar nisem imela kaj dati v lonec, sem se nahranila s sanjami …«

Ko je imel drugi otrok osem mesecev, ji je potekla najemna pogodba za stanovanje, lastnik pa ji je ni želel več podaljšati. Odločila se je, da ima obale do vrh glave dosti, zato se je vrnila v domače kraje. V časopisu je zasledila oglas, da neka družina išče pomoč na domu za svojo babico. Imela je srečo, da je bilo v istem bloku še eno prazno stanovanje. Ni bilo opremljeno, razen kuhinje, a nič zato. S pomočjo Rdečega križa ga je hitro za silo opremila.

»Res sem imela srečo. Z gospo Marušo, ki sem jo negovala, sva se zelo dobro razumeli, tudi otroka sta jo imela rada, zato sta pri njej pogosto tudi prespala. Počutila sem se, kot bi bili ena družina. A moj dragi je nekje izvohal, da mi gre dobro, da imam spet denar, prikazal se je v bifeju, kjer sem občasno delala, in me vnovič poskušal očarati. Tokrat se nisem pustila. V besu, ker sem mu rekla ne, je šel k meni domov ter vse razbil, prišli so policisti, a so ga hitro izpustili, ker je obljubil, da ne bo nikoli več …«

Rebeka je sklonila glavo in se vnovič razjokala. Pa nisem točno vedela, a zato, ker je spet na začetku, ali zato, ker ne zna ukrotiti lastnega srca.

(Konec)