Ko pesem pišem, jo tudi vidim

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 22. junij 2014 / 10:13

Pred dnevi je izšel glasbeni album v stripu skupine Martin Ramoveš band. O albumu Nesojeni kavboj sva se pogovarjala z vodjo skupine, piscem besedil in avtorjem stripa Martinom Ramovešem. Nesojenega kavboja sem ujel na poti med Kamnikom in Poljansko dolino, v katerih živi in ustvarja.

Avtorske pe­s­mi in z njimi tudi glasbo, ki jo igrate v bendu z vašim imenom, ste tokrat nadgradili z vizualizacijo v stripu. Ne dvomim, da sta bila najprej besedilo in glasba, ampak od kod ideja, dodati še sliko?

»Besedila so iz zadnjih dveh, treh let in sem jih napisal brez misli, da bodo nekoč predloga za strip. Predvsem smo v bendu po prvencu Zvok dežele izpred dveh let želeli posneti novo ploščo. Pripravili smo izbor pesmi, lani pa je počasi začela zoreti tudi ideja o stripu. Že pred časom sem narisal strip za besedilo Radosti ni, ki mi je kar do­bro uspel, zato sem ga tudi pokazal Davidu Krančanu, glavnemu uredniku stripovske revije Stripburger. Ta ga je pohvalil in me spodbudil, naj nadaljujem. Ko je to sovpadlo z našo odločitvijo za nov album, mi je bilo kmalu jasno, da bom naredil stripe za vse pesmi in da bo plošča priložena k stripu oziroma obratno.«

S tem so se očitno strinjali tudi drugi člani benda ...

»Fantje so odprti in jim je bil strip zelo všeč. Ker danes zgoščenka, ne glede na to kakšna glasba je na njej, ni več tako privlačen medij kot v preteklosti in se je pokazala možnost izdati album v taki obliki, ni bilo kaj razmišljati. Plošča s stripom je hkrati tudi nekakšna nova celota, kar je za po­slušalce lahko samo še dodaten bonus.«

Gre za vaš dvojni, tako ubeseditveni kot likovni pogled na teme, ki jih obravnavate, kar je pri nas redkost, če ne kar enkratnost, ko gre za nove glasbene izdaje.

»Strip kot način likovnega izražanja mi je že od mladih let zelo blizu, zadnja leta pa tudi redno objavljam v Stripburgerju. Včasih namesto scenarija za stripovsko zgodbo vzamem kar kakšno svojo pesem in jo priredim v strip. Všeč mi je, da »zgodbo« lahko izrazim v dveh različnih oblikah.

V stripu sem poskušal najti rdečo nit v nesojenem kavboju in tako prišel do naslova stripa in albuma. V vsaki pesmi – zgodbi sem v ospredje postavil protagonista, človeka, najbolj pogosto moškega, ki bi rad nekaj bil, a mu to ne uspe, ki nekaj išče, a ne najde … Zato prispodoba nesojenega kavboja. Tu ne­kje boste našli tudi glasbo, ki jo igramo, blues.«

Kako ste potem ustvarjali strip, ste poslušali posnete pesmi in ob njih risali?

»Tehnično gledano, je strip narisan ročno v grafičnem načinu. Je precej ekspresiven. Običajno sem si vnaprej narisal tako imenovani »story board«, v katerem sem tudi določal kompozicije, kadriranje in podobne stvari v stripu. Namerno nisem izbral realizma, saj bi z njim bralcu oziroma poslušalcu preveč zakoličil polje percepcije glasbe. Ukradel bi mu domišljijo. Prav to, da ne gre za konkretno risbo, omogoča, da poslušaš pesem in ti pri njeni interpretaciji ostane veliko prostora. Zgodbe so zato tudi bolj odprte in omogočajo različne asociacije.«

Mene ste na tanek led spravili z ladjami, ki se pojavljajo v več zgodbah (pesmih) …

»Morebiti so te stalnica v nekaj zgodbah, a ne namerno. Nesojeni kavboji se s stare celine selijo v novi svet. Po starem – z ladjo. Sam sem se pri risanju skoncentriral na besedilo, ne na glasbo. Gre za besedila izpred nekaj let, in ko sem jih zdaj poskušal naslikati, sem se spomnil asociacij od takrat, ko sem te pesmi pisal. Tudi sicer, ko pišem pesem, hkrati razmišljam tudi vizualno, vidim situacijo, ki jo opisujem v pesmi. Ko sem te »stare asociacije« povezoval med seboj, se je zgodba v stripu sestavljala sama od sebe. Veliko sem razmišljal, kaj narediti s koncem posamezne pesmi, tega sem po svoje vselej postavil, a hkrati pustil odprtega. Taka je predvsem moja interpretacija stripa, ki se ga nedvomno da prebirati in deluje kot povezovalni člen z glasbo.«

Tako poslušanje, branje priporočate tudi nam, bralcem oziroma poslušalcem?

»Mislim, da je našo glasbo treba poslušati čim bolj neobremenjeno. Strip pa je, kot sem rekel, moja interpretacija teh besedil. Dobro pa si je tudi vzeti čas in pozorno prebrati. Seveda to ne pomeni, da moraš vsakič, ko poslušaš ploščo, imeti v rokah strip. To je lahko ovira, muzika gre mestoma po svoje, jaz pa sem se v stripih držal predvsem besedil. Upoštevati moramo tudi instrumentalne dele skladb in dejstvo, da je muzika zelo energična. Vsem priporočam, da pridete na naš koncert. Če je tvoj prvi stik z bendom prek albuma, misliš, da je strip veliko bolj v ospredju, sam pa gledam obratno. Zame sta tako plošča kot strip enako pomembna.«

Plošča Nesojeni kavboji je izšla v zanimivem sozaložništvu Radia Študent in Stripburgerja …

»Album smo v živo prvič predstavili 9. maja na 45-letnici Radia študent, v katerega studiu smo jo lani novembra tudi posneli. To je sicer naš drugi album. Bend se je v zadnjem letu razširil na šest članov. Prvotni trio je enak od našega začetka leta 2007, ko sta poleg mene z glasom in kitaro v band pristopila še basist Marko Petrič in bobnar Luka Drobnič. Na prvi plošči smo imeli nekaj gostujočih glasbenikov, od katerih je večina danes v naši razširjeni postavi. Prelomen je bil nastop za Izštekane 2012, ko smo zaigrali v razširjeni postavi, začeli ustvarjati nove skladbe, ustalila pa se je tudi zasedba, v kateri so še Žiga Lovšin za klaviaturami in brata Miha in Julijan Erič, prvi z orglicami, drugi pa je solo kitarist. Sicer pa igramo v različnih postavah, kot trio, kvartet, vsi … V Kranju bomo v petčlanski zasedbi nastopili v četrtek, 26. junija, v Layerjevi hiši. Seveda igramo avtorske pesmi.«

V katerih lahko prepoznavamo duh časa in vaš pogled na svet?

»Na splošno pesmi niso osebno izpovedne. Drži, včasih me kakšna stvar res ujezi in je pesem nekakšen filter, skozi katerega spustim to jezo, spet drugič počakam na idejo … Običajno je glasbena ideja prva, ki mi določi besedilo, kitice, ritem … Naša muzika je zelo močna in sproži asociacije, ki se jim včasih prepustim, in sploh ne razmišljam več, ampak preprosto pišem.

Pisanje pesmi, glasba, likovno ..., v katero smer pluje vaša ladja?

»Na Pedagoški fakulteti študiram likovno pedagogiko in me bolj kot slikarstvo zanimajo ilustracija, grafika in seveda strip. Trenutno v zasebni glasbeni šoli učim električno kitaro. Koncept benda pa vidim v igranju avtorskih skladb, ni pa nujno, da se bomo ustavili v žanru blues rocka. Naša zasedba je odlična, sami delamo pesmi, aranžmaje in si predvsem želimo čim več igrati. Seveda bomo tudi še kaj posneli, v naši maniri seveda, nekoliko surovo, a kompetentno. Če vemo, da ima blues določene zakonitosti, se jih držimo, a z vsebino, ki jo vdahnemo skladbam, želimo dokazati, da glasba, ki jo igramo, ni stara. Nasprotno.«