Že sto enajst let oddajajo sobe

Na Tominčevi kmetiji na Brezjah že sto enajst let oddajajo sobe. Najprej so jih romarjem, ki so večinoma peš ali z vlakom prihajali v Marijino svetišče, zadnje čase jih tudi turistom, ki Brezje obiskujejo kot izhodišče za izlete, pohode, gorske ture ...

Brezje – V pogovoru s predstavniki treh Tominčevih generacij – z mamo Ivanko, njenim sinom Boštjanom, ki na kmetiji gospodari zadnjih šest let, in njegovo hčerko Sašo, študentko visoke šole za trajnostni turizem, povežemo preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo v zanimivo zgodbo o kmetiji, o hiši, kjer že sto enajst let oddajajo sobe romarjem in turistom. Letnica na portalu glavnega hišnega vhoda priča, da je bila hiša zgrajena leta 1903, le tri leta po tem, ko je bila na Brezjah dokončana in posvečena sedanja cerkev, ki je močno spodbudila romanja po božji poti. V hiši so uredili gostilno, sobe za prenočevanje, pekarno in ledenico, poleg nje so zgradili mesarijo z lastno klavnico in prekajevalnico, v hlevu so uredili tudi priveze za konje ... V pekarni so pekli kruh, žemlje in preste za vso Gorenjsko, z ledom so zalagali vse blejske in bohinjske hotele. To so bili časi, ko so ljudje na Brezje večinoma romali peš od doma ali so do Otoč prišli z vlakom, nekateri so se pripeljali s konjskimi kočijami ... Po maši so številni zavili k Tomincu na golaž, veliko jih je tam tudi prespalo. »Hiša je bila vedno polna romarjev,« se spominja Ivanka in pove, da po drugi svetovni vojni »sistem« ni bil naklonjen romanjem po božjih poteh. Potlej je tudi napredek prinesel svoje, ljudje so vse manj romali peš in z vlakom, vse več so prihajali z avtobusi in lastnimi avtomobili, zato tudi niso več potrebovali prenočišč. Domačini, ki so si služili kruh s prenočevanjem romarjev, so postopoma opustili oddajanje sob. »Nekdaj je bilo na Brezjah in na bližnjem Črnivcu enajst gostiln, skoraj pri vsaki hiši so imeli sobe za prenočevanje turistov, romarji so prenočevali tudi pod kozolci,« pove Ivanka.

Pri Tomincu tudi po­tlej tradicije niso prekinili, ampak so se prilagodili novim razmeram. Pri njih se zdaj ustavljajo turisti na poti k morju in v hrvaško Međugorje ali po povratku domov, turisti, ki Brezje vidijo kot dobro priložnost za doživljanje življenja na kmetih in na podeželju ali kot izhodišče za izlete, pohode, gorske ture ... V zadnjih letih spet opažajo porast romarjev, ki na Brezje prihajajo peš ali s kolesi, nekateri potem pri njih tudi prenočijo. »Veliko imamo stalnih gostov, nekateri prihajajo k nam že štirideset let in se pri nas počutijo zelo domače. Radi gredo na vrt in v hlev, veliko se pogovarjamo. Največ jih je iz Belgije, Francije in Nemčije, med njimi so mlade družine – tudi z otroki, ki še nikoli niso videli krav,« pravi Ivanka in doda, da gredo prav vsi gostje ne glede na vero pogledat brezjansko cerkev.

Dvaindvajsetletna Saša želi nadaljevati družinsko tradicijo in razmišlja o prihodnosti – o tem, kaj bi še ponudili turistom, kaj izboljšali ... »Zdaj ponujamo turistom predvsem prenočišča in zajtrk, naša želja pa je, da bi jim ponudili tudi domačo hrano in da bi pri nas ostajali dlje časa. Tu so dobre možnosti za aktivno preživljanje počitnic – za sprehode v naravi, za izlete po Gorenjskem in Sloveniji, za kolesarjenje in planinarjenje ... Veliko moramo narediti še na promociji in poskrbeti za lastno spletno stran,« pove Saša, ki želi ponuditi gostom tudi romanje na tradicionalen način – vožnjo z vlakom do Otoč, od tod peš na Brezje, prenočitev na kmetiji in nato nadaljevanje poti na Bled, na Višarje ... Za objekt nekdanje mesnice, ki so jo zaprli 1997. leta, razmišljajo, da bi v njej uredili trgovino, v kateri bi poleg pridelkov in izdelkov z domače kmetije lahko prodajali tudi »blago« z drugih kmetij. Hišo so doslej že trikrat obnavljali, nazadnje pred tremi leti, ko so zamenjali ostrešje, v mansardi uredili sodobne sobe s kopalnicami in obnovili fasado, ki je skorajda dobila prvotno podobo. Naslednje leto naj bi obnovili fasado še na bližnjem gospodarskem objektu in ob njem posadili štiristo let staro vinsko trto, v bližnji prihodnosti načrtujejo še ureditev dvorišča.

Na Tominčevi kmetiji obdelujejo osemnajst hektarjev lastnih in najetih kmetijskih zemljišč, imajo pa še tri hektarje gozda. Pred štirimi desetletji so se iz kooperacijske reje bikov usmerili v prirejo mleka, redijo štirideset goved, od tega dvajset krav molznic. »To je za sedanje razmere majhna kmetija, ki samo z osnovno dejavnostjo ne more preživeti. Ker nimamo dovolj lastne zemlje, bi bila širitev prireje mleka dolgoročno preveliko tveganje. Kmetijo želimo ohraniti tudi v prihodnosti, vendar razmišljamo o tem, da bi kmetovali bolj na tradicionalen način in da bi na kmetiji tudi redili več vrst živali. Okolju prijazen turizem na kmetiji ne gre skupaj s skoraj industrijsko rejo goved,« pravi Boštjan in poudari, da bi k bolj tradicionalnemu kmetovanju lahko prešli le ob pogoju, da bi dopolnilna dejavnost, to je turizem na kmetiji, postala glavna dejavnost.