V Normandiji, 1944 in 2014

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. junij 2014 / 07:00

V Normandiji so se prejšnji petek srečali veterani, nekdanji zavezniki in nasledniki tistih, ki so se v teh krajih izkrcali 6. junija 1944. Med gosti sta bila tudi ruski in ukrajinski predsednik. Sta slednja še lahko zaveznika?

Od Normandije do zmage

»Vojaki, mornarji in letalci zavezniških ekspedicijskih sil! Ste tik pred vkrcanjem za veliko križarsko vojno, na katero smo se pripravljali več mesecev. Oči vsega sveta so uprte v vas. Spremljajo vas upi in molitve vseh miroljubnih narodov. Skupaj z našimi pogumnimi zavezniki in brati po orožju na drugih frontah boste uničili nemški vojni stroj, odstranili nacionalno tiranijo nad vsemi podjarmljenimi narodi v Evropi ter ustvarili varnost tudi za vas same v svobodnem svetu. Vaša naloga ne bo lahka. Sovražnik je do­bro izurjen, dobro opremljen in prekaljen v bojih. Divje se bo boril. Toda zdaj smo v letu 1944. Marsikaj se je spremenilo od nacistične zmage v letih 1940 in 1941. Združeni narodi so prizadejali Nemcem velike poraze na bojišču, kjer se mož bori proti možu. Naša zračna ofenziva je močno oslabila sovražnikovo moč v zraku in njegovo sposobnost, da bi bil vojno na kopnem. Naša domovinska fronta nam je dala uničevalno premoč v oborožitvi in municiji, na voljo imamo velike rezerve izurjenih borcev. Razmere so se popravile. Svobodni ljudje sveta združeni stopajo zmagi naproti. Imam polno zaupanje v vaš pogum, v vaš čut dolžnosti in pripravljenost v boju. Sprejeli ne bomo nič drugega kakor samo popolno zmago.« Tako se je glasil ukaz generala Eisenhowerja za dan D, 6. junija 1944. General, pozneje tudi ameriški predsednik, se je takole spominjal bojišča po invaziji: »Bojno polje je bilo ena največjih klavnic. Na cestah in ob njih je ležalo toliko uničenih vozil ter človeških in živalskih trupel, da je bilo premikanje skoraj nemogoče. Na vsakem koraku sem videl prizore, vredne Dantejevega peresa. Prehoditi nisem mogel niti sto metrov, ne da bi moral stopiti na mrtvo in gnijoče meso.« Ameriški vojaški dopisnik pa je o bojih na odseku Omaha (po mestu v Nebraski, ZDA) poročal takole: »Posamezne enote so pred izkrcanjem izgubile smer. Ker so bili vojaki izurjeni za svoj odsek, so bili pred novo podobo obale popolnoma izgubljeni. Ko so poskakali s čolnov, jim je voda pogosto segala do vratu. Otovorjeni s težkim orožjem so se počasi prebijali skozi točo krogel. Številni so legli na trebuh in se plazili na kopno, drugi so se skušali skriti za ovire, ki so jih postavili Nemci. Desno krilo enot je skoraj popolnoma razpadlo.« Nemški poveljnik, ki je vse to opazoval s položaja nad krvavo peščeno plažo, je v svoj štab sporočil: »Američani, ki jih nismo pokosili, se skrivajo za ovirami, vozila so v plamenih. Povsod ležijo mrtvi in ranjeni.« A to je bil šele začetek silnega napada, ki je trajal enajst mesecev, vse do zmage nad Nemčijo maja 1945.

Katere države ščitijo delavce

Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC - International Trade Union Confederation) je objavila poročilo o delovnih pogojih v 139 državah po svetu. Poročilo temelji na primerjavi 97 različnih pravic delavcev, med njimi sta pravici do članstva v sindikatih in dostopa do pravne zaščite ter sodnega procesa. ITUC je vsako državo ocenila z oceno od 1 do 5, pri čemer ocena ena pomeni najboljšo zaščito za delavce, pet pa najslabšo. Na vrhu spiska držav, ki ščitijo delavce, sta Danska in – presenetljivo – Urugvaj; najboljšo oceno so dobile tudi Belgija, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Islandija, Italija, Litva, Črna gora, Nizozemska, Norveška, Slovaška, Južna Afrika, Švedska, Togo in Barbados. Oceno dve so dobile Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Makedonija, Madžarska, Albanija, Latvija, Rusija in Španija. Oceno tri: Velika Britanija, Portugalska, Namibija, Uganda, Šrilanka, Izrael, Etiopija in Tanzanija. Oceno štiri: ZDA, Mjanmar, Kenija, Jordanija, Irak, Iran, Združeni arabski emirati, Bahrajn. Oceno 5 so dobile Grčija, Kitajska, Egipt in Indija. Najslabšo oceno 5+ pa so dobile Centralnoafriška republika, Libija, Palestina, Somalija, Južni Sudan, Sirija in Ukrajina. Slovenija v to raziskavo sploh ni bila vključena (?), druge republike nekdanje Jugoslavije pa očitno še vedno razmeroma dobro ščitijo delavske pravice.

Porošenko prosi za mir

»Vem, da je mir najbolj dragocena in najbolj zaželena vrednota Ukrajincev in država ima na razpolago veliko sredstev, da lahko to zagotovi. Ne želim vojne, maščevanja, čeprav vidim veliko žrtev, ki so jih žrtvovali sami Ukrajinci. Želim mir in enotnost, kar bom zagotovil. Začenjam mirovni program in vse prosim, da odložite orožje.« Te besede je izrekel Petro Porošenko, novi ukrajinski predsednik v govoru po slavnostni zaprisegi pred vrhovno rado. Bog daj, da bi mu uspelo.