Letos sekali po volji narave

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 13. junij 2014 / 10:00

Na blejskem gozdnogospodarskem območju so letos za najbolj skrbnega lastnika gozda izbrali Janka Kokalja, gospodarja na Matevžkovi kmetiji v Ljubnem, kjer so že skoraj v celoti pospravili v žledolomu poškodovano drevje.

Ljubno – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, iz vsake območne enote po enemu. Običajno jih je podelil ob koncu leta, a letos jih je že v Tednu gozdov, ki je potekal zadnji teden maja. Na Zgornjem Gorenjskem je priznanje po izboru gozdarjev iz blejske enote zavoda dobil Janko Kokalj iz Ljubnega, gospodar na Matevž­kovi kmetiji, ki obsega sedem hektarjev kmetijskih zemljišč in približno toliko tudi gozda. Janko je postal gospodar na kmetiji še zelo mlad. Mama mu je umrla, ko je bil star štirinajst let, štiri leta kasneje, pri njegovih osemnajstih letih, mu je umrl še oče. »Ni mi bilo težko, na kmetiji sem z delom »gor rasel«, na začetku sta mi pomagala tudi stric in teta, ki je živela na kmetiji,« se spominja Janko, ki je potlej trideset let delal v leški Verigi, a pred devetimi leti, eno leto po ženini smrti, se je posvetil le delu na kmetiji. Glavna dejavnost je živinoreja, redi deset goved, od tega osem krav, in preko vaške zbiralnice oddaja mleko v leško kmetijsko gozdarsko zadrugo. »Mleko je trenutno še kar dobro plačano, a je že slišati, da se bo cena znižala,« pravi Janko, ki rad dela tako v hlevu kot v gozdu. Večino gozda ima v bližini vasi, a pretežni del je, kot pravi, »v grdem« – v strmini. Z gradnjo in posodobitvijo vlak ter z gozdno cesto, ki je bila narejena v času gradnje avtoceste, je gozdove dobro odprl za gospodarjenje. »Do vsega gozda je možno priti s traktorjem, a brez vitle vendarle ne gre,« pravi Janko, ki se ob sodobnih pripomočkih za delo v gozdu še dobro spominja, kako sta s stricem vlekla žago amerikanko, ki zdaj ostaja pri hiši le še kot spomin na pretekle čase.

Pri Matevžku sekajo manj, kot bi lahko, predvsem za lastne potrebe, a letos so po volji narave morali sekati več, kot so načrtovali. Teža žledu jim je izruvala in poškodovala okoli 120 kubičnih metrov drevja, več kot ob močnem vetrolomu 1984. leta. Jelko jim je večinoma izruvalo s koreninami, mlade sestoje je poškodovalo. Večino izruvanega in poškodovanega drevja so že posekali in spravili iz gozda ter poskrbeli tudi za gozdni red, ostalo jim je le še nekaj »vrhačev«. Ves les so prodali še pred prvim aprilom. »Takrat ponudba na trgu še ni bila tako velika in tudi cena je bila še kar dobra. Zdaj slišim lastnike: kličejo odkupovalce, a se jim ne odzivajo, in tudi cena se je že močno znižala,« pravi Janko in doda, da so težave pri odkupu verjetno tudi posledica tega, da smo v Sloveniji zapravili velik del lesne predelave in zaprli številne žage – tudi v Podnartu in na Bledu.

Janko je veliko »podrtije« pospravil sam, le pri najtežjih delih so mu pomagali domači in prijatelji. Sestoji niso nikjer tako razredčeni, da bi jih moral umetno obnoviti s pogozdovanjem. »Strah me je le, da bi se v oslabelem drevju pretirano razmnožil lubadar, vendar na to sam nimam veliko vpliva. Več je odvisno od vremena in od tega, kako bo potekala sanacija žledoloma na širšem območju,« pravi Janko, ki je za delo v gozdu dobro opremljen in tudi usposobljen. Ima traktor, vitlo in motorno žago, tudi brez sekire in cepina ne gre, skoraj vedno uporablja osebno zaščitno opremo, bil je tudi na tečaju za varno delo z motorno žago. »Doslej sem v gozdu delal varno, nič se mi še ni pripetilo,« pravi Janko, ki ob teh besedah potrka po mizi in poudari: »Upam, da bo tako tudi naprej. Prvo je zdravje. Ne splača se tvegati, bolje je, da ves les zgnije, kot da se kaj zgodi.« Ko Janka vprašamo o načrtih, pravi: »Želim si le, da bi mi zdravje služilo in da bi lahko še naprej delal na kmetiji.«