Šivilja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. junij 2014 / 23:00

Z drugačnimi očmi, 2. del

Razpoznavni znak za spremembo sta bila Jägermaister in tiramisu. Ko sva prvo in drugo ob vrnitvi iz šole zagledali na mizi, sva vedeli, da je pekel spet odprl svoja vrata. Začetki novega pivskega obdobja niti niso bili tako kruti, saj je mama doma pila kot žolna, ker je »morala« z veliko količino popitega alkohola nekako »nadoknaditi« trezno obdobje. Običajno je trajalo štiri do pet dni, ves čas pa je bila pijana do nezavesti.

Rebeka je bila do sestre Minke zelo zaščitniška, pazila je nanjo in jo branila pred maminimi udarci, ki so v pijanosti padali povsod, kamor je v svojih blodnjah zamahnila.

»Ko se spomnim na tista leta, se čudim lastnemu pogumu in vztrajnosti, ki me je gnal naprej, da sem sploh lahko končala osemletko. Med počitnicami se je mama zdravila in enkrat avgusta me je prvič vprašala, na katero srednjo šolo sem se vpisala. Skoraj bi jo kap, ko sem ji povedala, da bi rada postala šivilja, ker me ta poklic neizmerno veseli. To pa ne, ne dovolim ti, se ji je povsem utrgalo. Zdelo se ji je nedopustno, da bi hči osebe, kakršna je bila ona, postala »ena navadna šivilja«, zato je uporabila vse zveze in poznanstva ter me prepisala na gimnazijo. Ko le ne bi tega naredila! Moje znanje je imelo zaradi neučenja polno lukenj, že po mesecu ali dveh sem si nabrala tudi nezadostnih ocen. Doma je prišlo do grdega prepira, moje ocene so dvignile pokrovko tudi očetu. Ko me je udaril (brcnil) še on, se mi je svet sesul. Prosila sem ju, če lahko grem na stranišče. Odprla sem okno in skočila na tla, trdno prepričana, da bo beg rešil vse težave. Bil je petek, povsod se je nekaj dogajalo, stekla sem do prve gostilne, kjer je na vrtu igral ansambel, ljudi pa se je kar trlo. Nekaj dni je trajalo, preden sem se naveličala pohajkovanja. Nenadoma mi je prečkal pot Ciril B., v sedmem razredu nas je tri mesece učil likovni pouk. Ustavil me je in me vprašal, kam grem. Obstala sem pred njim: bil je starejši, vlival je zaupanje, zdelo se mi je, da me bo razumel. Ne da bi hotela, so se mi usule solze, prijel me je okoli ramen in me odpeljal k prvi prazni mizi. Vse sem mu povedala, in ko sem si olajšala dušo, mi je odleglo. Povabil me je, naj grem k njemu domov, od srca sem mu bila hvaležna za te besede. Živel je sam, njegovo stanovanje je bilo nekako sterilno, zelo pospravljeno, nikjer nobenih rož, samo slike, ogromne vaze in stojala za slikanje. Bila sem utrujena, lačna, tudi zelo umazana, saj se že več dni nisem umila. Postlal mi je na kavču in me pustil pri miru. Kar nekaj dni je trajalo, da si je pridobil moje popolno zaupanje. Nekoč, ko ga dva dni ni bilo domov, me je postalo strah, da me je tudi on zapustil. Strašno sem ga bila vesela! Skočila sem proti njemu in ga objela. Objel me je tudi on in tistemu, kar je sledilo, se nisem mogla upreti. Pri šestnajstih letih sem izgubila nedolžnost s petinštiridesetletnim moškim, ki je izkoristil mojo stisko. Žal takrat tega še nisem vedela. Imela sem ga rada, bila sem mu tudi hvaležna, da mi je dal zatočišče. Prepričana sem bila, če mu dam za plačilo sebe, mu bom dala še premalo. Zabloda je trajala skoraj dva meseca, potem pa so domači končno izvedeli, kje sem, in so prišli pome. Logično, da nisem hotela iti z očetom, saj sem se pri Cirilu imela lepo. V vseh pomenih besede. Ne oče ne mama me nista spraševala o podrobnostih, a sem bila prepričana, da sta vseeno vedela. Obnašali smo se, kot da se ne bi nič zgodilo. Jeseni sem potem lahko obiskovala »svojo« izbrano srednjo šolo. Vzdušje je bilo drugačno kot na gimnaziji, a je čar nekako minil. Počutila sem se staro, saj sem v enem letu doživela toliko, da sem se od vrstnic počutila za stoletje starejšo in bolj izkušeno. Nenehno sem sanjarila in si predstavljala, da sem spet pri Cirilu, da leživa na raztegnjenem kavču in da počneva »najine« reči. Nekoč sem ga slučajno srečala na ulici, pogledal je stran in ni hotel z menoj niti govoriti. Zelo me je prizadelo. A ne za dolgo. Spoznala sem Milana, šoferja tovornjaka, ki sem ga nekoč štopala, da sem prihranila denar, ki so mi ga doma dali za avtobus. Beseda je dala besedo, ponudil mi je zatočišče pri sebi. Dejal mi je, da lahko pridem, kadar sama hočem. Pa sem. Prijateljevala sva skoraj pol leta, potem pa je za njegove stranpoti izvedela žena, naredila je sceno, on pa se mi je v trenutku – zaradi ljubega miru doma – odpovedal. Če bi bilo to, kar se mi je dogajalo, prestavljeno v današnji čas, bi bili moški, ki so me izrabljali, obsojeni pedofilstva. Takrat pa so se nad takšno zvezo med starejšim moškim in najstnico sicer zgražali, a ne pretirano,« brska po preteklosti Rebeka.

Moških, pri katerih je iskala ljubezni in očetovske topline, je bilo še veliko. Vsak pa jo je nemudoma postavil pred vrata, ko mu je začelo goreti za petami.

Ko je šla prvič v službo, so jo v podjetju pričakali z odprtimi rokami. Dela so imeli več kot preveč, delavk, ki bi delale za malo denarja, pa nobene. Zato je bila Rebeka, podobno kot še tri njene sošolke, že prvi teden vržena v žrelo delovnega procesa.

»Na začetku se sploh nisem znašla, a sem se hitro učila. Ročne spretnosti sem imela, kot se je izkazalo, že v genih. Ko sem sedla za šivalni stroj, sem se počutila kot Alonso, ko na tekmi Formule ena sede v svojega Ferrarija. Zelo hitro sem napredovala, kar sem z veseljem povedala teti Magdaleni, očetovi sestri. Vedela sem, da bo vse, kar sliši, še sveže prinesla k mojim na nos. Saj ne, da ne bi govorili, le srčne rane, ki so zaradi maminega pijančevanja vrsto let krvavele, se niso mogle tako hitro pozdraviti. Bila sem stara 23 let, za seboj sem imela ogromno izkušenj, največ s starejšimi moškimi. Po domače bi lahko rekla, da sem šla iz rok v roke. S sestro se je godilo še slabše: pustila je šolo, zašla v slabo družbo, dobila kartoteko na policiji, mama pa jo je reševala iz vseh mogočih in nemogočih zagat, dokler jo je le lahko. Vsi so jo obsojali, no, tudi mene, da bom pravična, vlačili so naju po zobeh, a nihče se ni nikoli vprašal, zakaj sva takšni. Pa da ne boste mislili, da sva bili edini z malo bolj divjo usodo. Še zdaleč ne. Sanja se vam ne, koliko mladih se je že v najini mladosti lahko poistovetilo z nama! Spominjam se le dveh ali treh sošolk, ki so imele doma vse urejeno, tako kot se za družino spodobi. Drugim se je dogajalo marsikaj hudega, ni manjkalo niti fizičnega nasilja. Podobno kot se je prvič zgodilo meni, se je predlani dogajalo v bloku, kjer stanujem. Deklica, še ne polnoletna, se je zaradi nemogočih domačih razmer preselila k »stricu«. Vsi smo vedeli, da to, kako se je obešala po njem, ni normalno, pa mislite, da je kdo reagiral? Nihče. Še jaz ne. Takšni smo ljudje. Mlad človek išče ljubezen, ker pa nima izkušenj, se mu pogosto zalomi. Krivi so pa starši, ker so velike egoistične riti. V borbi za lastne potrebe, četudi skrajno egoistične in izprijene, pozabljajo, da imajo otroke. Moja mama, na primer, se je pred drugimi izgovarjala celo s tem, da sva bili s sestro »indigo otroka«, zaradi česar naju ni več mogla imeti pod komando. Sprevrženo do konca!«

Obdobja, ko je tam okoli petindvajsetega leta prvič poskušala zaživeti normalno, se ne spominja rada. Neizmerno je sicer hvaležna usodi, da ji je »poklonila« vsaj ljubezen do poklica, ki ga je opravljala. Bilo je garaško delo za zgolj prgišče denarja. Kmalu se je o njenih sposobnostih razširil glas tudi med lastniki butikov, ki so pričeli rasti kot gobe po dežju. Zgodilo se je, da kakšen vikend, ko se je mudilo z naročili, ni pomolila nosu iz stanovanja.

»Zvečer sem potem ubežala sama sebi in šla v bližnji bife na cigareto ter pivo. V stanovanju nisem smela kaditi, ker stranke oblačil, ki bi smrdele po tobaku, niso marale. Tipe za »fuk« sem zato srečevala kar tam …«

(Se nadaljuje)