Prosim, dajte mi dvojko

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / petek, 13. junij 2014 / 23:04

V zadnjih tednih pred koncem šole se vnema učencev za dosego pozitivnih ocen neverjetno poveča. Človek težko verjame, da se je v tej vročini toliko otrok priprav­ljenih učiti. Ne samo učiti, tudi pisati domače naloge, urejati zvezke, sodelovati pri pouku in delati najboljši vtis na učitelje. Motivacija za zadostne ocene je tako velika, da bi otroci naredili vse samo zato, da bi preživeli poletje brez popravnih izpitov – ali da bi jih bilo čim manj.

Poleg tega, da izumljajo različne načine prosjačenja za boljše ocene, pošiljajo otroci v boj za ocene tudi starše. Toliko krivic, kot jih vidijo otroci pri ocenjevanju ob koncu šolskega leta, učitelj ne prejme nikoli prej niti kasneje. Junij je čas, ko otroci vsevprek prijavljajo krivične ocene, slabo ocenjene teste in moteče dejavnike, zaradi katerih so njihovi rezultati tako slabi. Junij je čas za pogajanje, čas za prosjačenje in čas za izsiljevanje. Ne morem presojati, kdo je večja žrtev teh manipulacij. Učitelji, ki so postav­ljeni v vloge rabljev? Starši, ki postavijo svojega otroka na oltar in mu služijo kot bogu? Otroci, ki se zgodaj, prezgodaj naučijo, na katere vzvode morajo pritisniti, da dobijo, kar želijo? Najbrž so največje žrtve otroci. Predvsem zato, ker se s popuščanjem dela dolgo­trajna škoda njihovemu razvoju. Zato, ker jim s tem sporočamo, da moraš biti zadosti tečen, da brez velikega truda dobiš, kar hočeš. S tem jih učimo bližnjic in vzgajamo ljudi, ki bi spričevala, vozniške izpite in tudi delovna mesta kupovali. Navajamo jih, da drugi rešujejo njihove težave. Kažemo jim, da je laže zvaliti krivdo na druge kot prevzeti svoj delež odgovornosti. Dajemo jim vzorčke, iz katerih spletejo celo paleto raznovrstnih izgovorov. Na večino, čeprav neumnih, pristanemo.

Ko se starši postavijo kot zaščitniki otroka, odpove celo šolski sistem. Neopravičene, prespane, nedelovne ure so opravičene s podpisom staršev. Fizično in verbalno nasilje je opravičljivo in dovoljeno zato, ker se staršem ne zdi vredno, da bi se ukvarjali z vedenjem svojega otroka. Preverjanje in ocenjevanje znanja postaja cela znanost samo zato, da ne bi bili ljubki otročiči preveč obremenjeni. Čeprav se ti isti otročiči brez težav dogovorijo, kako bodo goljufali pri testu in kako bodo krivdo zvalili na učitelja. Na tistega, ki da še eno in še eno in še eno možnost, da bi se v redovalnici vendarle prikazala dvojka. In medtem ko on tuhta, kako bo izvabil iz otroka vsaj nekaj znanja, se otrok mirno pase na spletnem omrežju in piše grdobije o svojem bednem učitelju in bedni šoli … In čudežno se začne ta otrok smehljati in nekaj malega sodelovati, ko učitelj reče, da bo imel popravni izpit. Čeprav ni videti dvojke in so celo odstotki nezadostne ocene ena sama revščina, bo otrok trdil, da se je zadosti učil, trudil in delal. Poleg njega se kot odvetnik postavi starš, ki preži na učiteljeve besede, misli in dejanja. Hop Ceficelj, pa te imamo.

Za nezadostne ocene ni kriva otrokova lenoba, ampak učitelj. Ker ni začutil otrokove stiske. Ker ni zvlekel otroka iz tople postelje, da bi se udeležil dopolnilnega pouka. Ker se mu ni zadosti spodbudno nasmehnil, ko ga je spraševal. Ali samo zato, ker je (naivno) pričakoval, da otrok zna poštevanko v sedmem razredu. Učitelji so glavni kriv­ci za junijsko, julijsko in avgustovsko bedo. Krivi so, če družina zaradi popravnega izpita ne gre na morje. Krivi so, če otrok ne bo opravljal svojega sanjskega poklica. Krivi so, ker se je petdeset let nazaj nekomu iz družine zgodila krivica in je še prihodnje generacije ne bodo nikdar pozabile. Krivi so, če dajejo premalo ali preveč domače naloge. Ko se začne bitka za ocene, se zgodi nekaj čudnega. Na bojišču so kar naenkrat znajdejo starši in učitelji. Kje pa je otrok? Čaka. Joka. Stoka. Preračunava možne izide. Računa na starše. Mogoče se bo le pojavila tista mala, shirana dvojka, ki mu bo odprla vrata v svet. V kakšen in kateri svet?