Otroštvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 10. junij 2014 / 10:23

Z drugačnimi očmi, 1. del

Z Rebeko sva se prvič srečali pred skoraj dvema letoma. Ko se je vračala proti domu, je začelo deževati; ker ni imela dežnika, se je umaknila pod streho knjižnice. Ko sva se kasneje pogovarjali, je povsem iskreno povedala, da ne ve, zakaj je sploh vstopila, saj ji je bilo za literarne večere toliko kot za lanski sneg.

Tedni in meseci so tekli, jaz pa sem nanjo že zdavnaj pozabila. Potem pa me neke sobote pokliče. Da se mora z nekom pogovoriti, ker jo bo drugače pobralo od vsega hudega, je dejala.

Ni bilo prvič, da sem se ob takšnem klicu na pomoč usedla v avto in se, ne da bi dosti cincala, odpeljala. Stanovanje, v katerem je živela z dvema otrokoma, je bilo povsem razdejano. Prejšnji večer je k njej nasilno vdrl njen bivši partner, in ker mu ni mogla dati niti evra, je v ihti razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Vrata so bila sneta s tečajev, omarice v predsobi so ležale razmetane po kuhinji. Kar je bilo na policah kozarcev, so jim v črepinjah delale družbo. Bilo je res grozno in človek, ki nasilja ni vajen, se prične s strahom ozirati okoli sebe v upanju, da je nasilnež odnesel pete kam drugam, še najbolje za rešetke.

Otroka sta noč povsem slučajno preživela pri sosedi v zgornjem nadstropju, ki ju sicer pazi tudi takrat, ko je bila Rebeka v službi v popoldanskem turnusu.

Bolelo me je srce, ko sem opazovala ubogo žensko, ki je sedela na prevrnjeni omarici in si pokrivala obraz z rokami. Kakšna je žival v moškem telesu, ki lahko živemu bitju povzroči kaj takšnega?

Podobnih razdejanj sem v zadnjih dvajsetih letih videla že precej. Žal se moškim, ki so jih zakrivali, ni nikoli skrivil las na glavi. Še več. Bila sem zraven in sem na lastna ušesa slišala, ko je socialna delavka eni od takšnih žensk svetovala, naj se od nasilneža preseli še kakšnih deset kilometrov bolj stran. Namesto da bi ukrepala in ženski pomagala. Bila sem zraven, ko so nasilnega sicer odpeljali na policijo, ga potem za nekaj mesecev zaprli, a kaj, ko je gospod, ko je prišel na svobodo, nadaljeval s svojim 'ljubeznivim' odnosom do bivše žene. Če ga ni (bilo) dovolj v hlačah, se je bivši maščeval tudi prek prijateljev ali znancev, celo naključnim, ki jim je za šankom dal za rundo.

O družinskem nasilju bi znale povedati marsikatero žalostno zgodbo učiteljice, zlasti tiste, ki jim v teh krutih časih srce še ni povsem otrdelo, ko berejo zgodbe svojih učencev.

Žal je vse preveč takšnih, ki se raje obračajo stran, kot da bi se vmešavali. Ženske, med njimi je tudi Rebeka, ki se v stiski lahko zatečejo vsaj h komu od sosedov, so za takšno zasilno pribežališče več kot hvaležne.

»Ne smem biti krivična,« pravi sogovornica čez čas, ko vsaj za silo pospraviva v že itak skromnem stanovanju.

»Ljudi je strah nasilnežev, saj nikoli ne vedo, kdaj se bodo spravili tudi nanje. Zakoni v Sloveniji pa so itak takšni, da se ustrezni organi zganejo šele takrat, ko se zgodi kaj hudega,« je dodala z nemalo grenkobe v glasu.

Vprašanj, zakaj, za vraga, se je pred malo več kot desetimi leti odločila, da zaživi z moškim, za katerega se je na vasi vedelo, iz kakšne moke je narejen. Vsak, ki jo to sprašuje, tako pravi Rebeka, jo avtomatično obsoja, da je za vse, kar se ji dogaja, sama kriva.

»Pa to ni čisto res. Prišlo je do spleta okoliščin, ko so se mi dogajale stvari, ki so me kar same porinile v njegovo naročje. Izhajam iz na videz zelo urejene in spoštovane družine, v kateri je bilo navzven vse lepo in prav. Vsi po vrsti, z menoj vred, smo se obnašali tako, kot da smo drugim lahko celo za vzor. Žal je mama iz leta v leto več pila, preprosto je šla po stopinjah svoje mame, babice in tete in ji ni bilo mogoče pomagati. Vsi smo zakrivali njeno stanje, zlasti oče, ki je nama s sestro na vse možne načine poskušal omogočati srečno otroštvo. A ni šlo. Mama je v pijanosti rada segala tudi po kuhalnici in takrat naju je tepla, kamor je pač padlo. Če je v pijanosti že kaj skuhala, je prej, preden je juho postavila na mizo, vanjo pljunila, češ tukaj imate, pa žrite, če hočete. Pogosto se je zgodilo, da sva s sestro planili k mizi in se na njeno ostudno dejanje nisva ozirali, ker sva bili na smrt lačni. Oče je bil avtoprevoznik, pogosto ga ni bilo doma po več dni hkrati – takrat je bilo najhuje. Spominjam se dneva, ko sem dobila prvo menstruacijo. Pojma nisem imela, kaj je to, bila sem pre­pričana, da me je mama že kako ranila s kuhalnico in da mi zato teče kri. Mislila sem, da bom umrla. Sestri je bilo sedem let, a je bila bolj korajžna kot jaz. Poklicala je zdravnico, ki je nemudoma prišla in ko je videla, kakšna je »bolezen«, je vseeno najprej prisluhnila mojemu pripovedovanju, ko sem ji poskušala razložiti, zakaj bom – po moje – vsak čas umrla. Šele potem, ko sem utihnila, me je prijela za roko, zraven sebe na posteljo posadila tudi Minko, sestro, in nama razložila, kaj se mi je zgodilo. Bila je zelo prijazna, zato sva ji zaupali marsikaj o tem, kar se dogaja znotraj naše družine. Ko ji le ne bi! K sebi je poklicala mamo, ki je bila zelo pomembna oseba in ji verjetno povedala nekaj krepkih. Ne bom vam razlagala, kakšno tretjo svetovno vojno je povzročila! Mama je pridirkala domov, zagrabila prvo stvar, ki jo je dobila v roke in potem je po naju s sestro samo padalo in padalo. Toliko je pazila, da naju ni tepla po glavi. Dva dni sva bili za kazen brez hrane, nisva šli niti v šolo, saj je zadoščalo, da je poklicala najini razred­ničarki, da sva bolni. Vsi so ji verjeli na besedo. Ko je šla v službo, me je privezala na posteljo, sestro pa je zaprla v shrambo. Bili sva tiho kot miški, ker sva se bali, da stoji za vrati in prisluškuje. Ko se je pozno popoldne vrnila, je na mizo postavila tiramisu ter steklenico Jägermaistra in se več kot toliko ni menila za naju,« je v kratkih, a zgovornih stavkih razgrnila prvo tančico svojega življenja.

Ko se je mama streznila, pa ne le v glavi, tudi v srcu, je spoznala, kaj vse je naredila hudega lastnima otrokoma. Takrat se je pričelo obdobje razvajanja, nežnosti in neštetih pozornosti. Deklici sta hitro – vsaj na videz – pozabili na udarce, na temno shrambo in na pljunke v juhi. Skupaj z mamo sta hodili na različne prireditve, se družili z vrstniki in se sploh kazali povsod, kjer je bilo veliko ljudi, ki so jih občudovali kot srečno družinico.

»S sestro sva se ravno lepo navadili, da se oče prismeji, ko se vrne z vožnje, ko je, čez noč, ponovno udarilo. Razpoznavni znak za spremembo sta bila Jägermaister in tiramisu. Ko sva eno in drugo ob vrnitvi iz šole zagledali na mizi, sva vedeli, da je pekel spet odprl svoja vrata. Začetki novega pivskega obdobja niti niso bili tako kruti, saj je mama doma pila kot žolna, ker je na nek način »morala« z veliko količino popitega alkohola »nadoknaditi« trezno obdobje. Običajno je trajalo štiri do pet dni, ves čas pa je bila pijana do nezavesti.

(Se nadaljuje)