Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / torek, 3. junij 2014 / 09:01

Nikaragovski pisatelj Sergio Ramírez na obisku Bleda

»No, to je pa res pravo presenečenje,« je dejal nikaragovski pisatelj Sergio Ramírez, ko ga je na vhodu blejskega gradu župan Janez Fajfar pričakal v srednjeveških oblačilih in nagovoril v izvrstni španščini.

Župan se je nato s pisateljem zadržal v krajšem pogovoru, v katerem mu je med drugim povedal, da je pred leti že turistično obiskal Nikaragvo. Sergio Ramírez si je Bled ogledal v okviru svojega obiska Slovenije in promocije romana Margarita, lepo je morje, ki je v teh dneh izšel pri Cankarjevi založbi. Zanj je leta 1998 prejel prestižno nagrado založbe Alfaguara, roman pa že sodi med klasike latinskoameriške literature. Na Bled je prišel z ženo Tulito ter dolgoletnima prijateljema Williamom Grahamom ter njegovo soprogo Mercedes Estrada, ki ji je roman Margarita, lepo je morje tudi posvečen. Sergio Ramírez in njegova žena sta namreč ravno v Sloveniji praznovala petdesetletnico poroke. Ko sem mu začel razlagati, da se na Bledu vsako leto v okviru centra PEN srečujejo pisatelji z vseh koncev sveta, je nadaljeval: »Vem za srečanja in tudi za to, da je bil leta 1965 na Bledu zgodovinski kongres PEN, prvi, ki je bil po vojni organiziran v neki vzhodni državi. Iz Latinske Amerike so nas zastopali Pablo Neruda, Miguel Ángel Asturias in moj veliki prijatelj Mario Vargas Llosa, ki je malo kasneje postal predsednik PEN-a.«

Nikaragovskega pisatelja je Bled s svojo lepoto popolnoma prevzel. Po ogledu gradu je šel še do jezera in na eni od klopic kar nekaj časa počival s pogledom na jezero. Še istega dne je fotografijo, na kateri počiva na klopi in gleda jezero, objavil na Twitterju in Facebooku. Čeprav ima že 72 let, namreč za komunikacijo z mladimi s pridom uporablja sodobne medije.

Ker je bilo še dovolj časa do kosila, sem ga skupaj z druščino na predlog župana popeljal še do Titove vile. Pisatelj je bil namreč v času sandinistične vlade podpredsednik Nikaragve in se je s pokojnim jugoslovanskim predsednikom tudi osebno spoznal. Takole je dejal: »S Titom sva se spoznala septembra leta 1979 na konferenci neuvrščenih v Havani. Mislim, da je bilo to celo eno njegovih zadnjih potovanj v tujino. V Nikaragvi je ravno zmagala revolucija in z Danielom Ortegom sem predstavljal novo vlado. Tedaj so nas tudi sprejeli v neuvrščene. Kasneje sem v osemdesetih letih, ko ste že imeli kolektivno predsedstvo, dvakrat obiskal Beograd. Namestili so me v luksuzno rezidenco za uradne obiskovalce sredi parka, pri drugem obisku pa so me do meje z Bolgarijo, kamor sem se nato odpravil, odpeljali kar z znamenitim Titovim modrim vlakom.« Pisatelj si je s posebnim zanimanjem ogledal revolucionarno fresko Slavka Pengova in nemudoma prepoznal socialni realizem. Kolegom je nato poznavalsko razlagal zgodovino Jugoslavije in predvsem Titov spopad s Stalinom. Na koncu se je vpisal še v knjigo gostov. Obisk Gorenjske se je zaključil v gostilni Tulipan v Lescah, kjer so s hrano navdušili Williama Grahama in njegovo ženo Mercedes. Slednja se je odločila za kranjsko klobaso, William pa nikakor ni mogel prehvaliti njihovih vampov s tartufi. Sergio Ramírez je imel odgovor tudi na to. Njegova zadnja knjiga namreč govori ravno o kulinariki Nikaragve. »Hrana in literatura sta močno povezani, saj je tudi kultura prepletena z našim življenjem. Jemo in govorimo z usti, za oboje uporabljamo isti jezik, in z isto roko, s katero jemo, tudi pišemo. Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si,« je dejal.